Življenje je največja vrednota

  • Blog Stats

    • 15,366 hits

Evtanazija, pomoč umirajočim in lajšanje trpljenja

Dr. Tadej Strehovec

 

Pred dvema letoma je v sosednji Italiji anastezist dr. Mario Riccio vnesel v telo bolnika Piergiorgio Welby pomirjevala in protibolečinska sredstva, nato pa izključil ventilator, ki mu je omogočal, da je zadnjih devet let živel z mišično distrofijo. Štirideset minut kasneje je bil Wellby mrtev. Papež Benedikt XVI. je ob njegovi smrti zastavil vprašanje, kaj naj si mislimo o tistih, ki v imenu življenja izberejo in sejejo smrt?

 

Omenjeni primer posega na eno najbolj občutljivih področij človeškega življenja, namreč na področje trpljenja in smrti. Vsak se sooča s starostjo, boleznijo in smrtjo. Še posebej to pride do izraza takrat, ko se v svoji družini srečamo s hudo trpečim sorodnikom. Mnogi si ob takšnih hudo trpečih ali pa celo trajno nezavestnih bolnikih, zastavljajo vprašanje, ali ne bi bilo smiselno takšne ljudi odklopiti od aparatov ali pa jim v imenu sočutja in ljubezni odvzeti življenje. Takšna stališča so se v zadnjih desetletjih okrepila še zlasti na Nizozemskem in v Belgiji, kjer so sprejeli posebno zakonodajo, po kateri je mogoče nekaznovano evtanazirati hudo bolne ljudi.

 

Stališče katoličanov do omenjenega pojava je znano že zelo dolgo. Življenje je za nas neprecenljiva dobrina, ki ima tudi v primeru bolezni  enako vrednost. Še več. Bolni in ostareli zaslužijo našo posebno skrb in spoštovanje. Zato so medicina in druge znanosti povabljene k izkorenitvi bolezni in trpljenja, nikakor pa niso poklicane k izkoreninjanju bolnikov, ki trpijo zaradi bolezni. Navkljub temu pa se danes mnogi katoličani soočajo s problemi povezanimi s koncem življenja svojih najdražjih. Mogoče se soočajo s stališči sorodnikov, ki se ne strinjajo s katoliškim pogledom na bolezen in trpljenje, ali pa se soočajo s prezaposlenim zdravnikom, ki se je že vnaprej odločil, kako bo »lajšal« trpljenje našemu sorodniku. Sprejemanje pravilnih odločitev je v takšnih primerih lahko zelo težavno.

 

Na splošno velja, da se katoličani na eni strani zavzemamo za spoštovanje življenja vseh, tudi hudo bolnih ljudi, na drugi strani pa nasprotujemo prekomerni terapevtski vnemi, ki nesmiselno podaljšuje agonijo in trpljenje bolnika. Zato je v tem duhu Kongregacija za nauk vere lansko leto izdala pomembno stališče o oskrbi t.i. terminalnih bolnikov. V njem je prefekt kongregacije William kardinal Levada poudaril, da je vsak bolnik, ne glede na zdravstveno stanje, oseba z dostojanstvom in vsemi pravicami. To pomeni, da mu ni nikoli dovoljeno odvzeti življenja. Prav tako ima vsak bolnik (tudi v nezavesti) temeljno pravico do t.i. rednih sredstev – t.j. do hrane in vode. Konkretno to velja, da je potrebno bolniku dovajati hrano in vodo dokler je telo to sposobno sprejemati, oz. je to v korist bolniku. Takšno dejanje je za katoličane vedno dejanje usmiljenja in ljubezni.

 

V primeru, da gre za bolnika, ki se poslavlja od življenja, je potrebno prav tako zagotoviti hrano in vodo. Vendar v primeru, ko bi bilo to nesmiselno (npr. ko telo ne absorbira hrane in vode), ali pa bi vnos vode in hrane povzročil resne komplikacije (npr. pljučnico, infekcije itd.) je ta vnos mogoče prekiniti. Toda v primeru (trajno) nezavestnega bolnika pa ne moremo ustaviti dostopa do rednih sredstev; kajti od nezavesti še nobeden ni umrl. Na splošno velja, da naj si svojci in zdravniki vedno znova zastavijo vprašanje: kaj bo vzrok smrti bolnika? Če bo odgovor »od žeje in od lakote«, potem je prekinitev hranjenja in dovajanja vode oblika evtanazije.

 

Vsak človek ima veliko verjetnost, da se bo od tega sveta poslovil v medicinskem okolju. Da bi svojcem in medicinskemu osebju olajšali morebitne etične dileme glede ohranjanja in podaljševanja človeškega življenja, potekajo med katoličani v ZDA razprave o t.i. »vnaprejšnji odločitvi«, v kateri bolnik izrazi svojo voljo glede svoje medicinske oskrbe in zdravljenja. Med različnimi oblikami izražanja volje, se danes najpogosteje omenjata dve obliki: vnaprejšnja pisna odločitev ali pooblastilo posebnemu zdravstvenemu delavcu, ki se v konkretnih situacijah odloča namesto bolnika. Takšen pooblaščenec ima tudi primerno znanje s področja katoliške etike. Takšna praksa bi bila lahko nekaj novega in koristnega tudi v našem zdravstvenem sistemu. Svojcem in zdravstvenim delavcem bi olajšali marsikatero dilemo, prav tako pa bi se bolnik še za časa življenja celostno informiral, ter odločil o posameznih posegih in oskrbi, ki bi je bil deležen v svojem zadnjem obdobju v življenju.

 

 

Ali veste:

·        Da je Kongregacija za nauk vere 1.8.2007 izdala poseben dokument v katerem določa smernice glede zdravstvene oskrbe trajno nezavestnih bolnikov. Dokument je v angleškem jeziku dostopen na: http://www.usccb.org/comm/hydrationletter.doc

·        Slovensko društvo hospic je specializirano združenje za spremljanje umirajočih in njihovih svojcev. Več informacij imate na strani http://www.drustvo-hospic.si

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

 
%d bloggers like this: