Življenje je največja vrednota

  • Blog Stats

    • 15,253 hits

Papež Pavel VI. Humanae Vitae

Izdal in založil Nadškofijski ordinariaa v Ljublja-ni

Iz latinskega izvirnika prevedla dr. I. Merlak in dr. Š. Šteiner

Opomba prevajalcev: latinski izvirnik nima nobenih naslovov. Naslovi in mednaslovi v prevodu so povzeti po vatikanskem francoskem prevodu okrožnice

 

UVOD

 

l. Važna odločitev v težkem položaju

 

Verjetno še noben papež ni bil v tako mučnem položaju, ko je pripravljal kak važen dokument rednega cerkvenega učiteljstva, kakor sedanji papež Pavel VI., ko je pripravljal okrožnico »Hu­manae vitae« (O posredovanju človeškega življenja). Predočimo si nekoliko težek položaj Pavla VI., da se bomo bolje zavedli pomembnosti njegove okrožnice, njen nauk bolje razumeli in ga sprejeli z dolžno resnostjo.

Papež je moral v okrožnici govoriti o enem osnovnih vprašanj človeškega življenja danes, o posredovanju novih človeških živ­ljenj, predvsem o dovoljenih in nedovoljenih načinih uravnava­nja rojstev. Odločitev o tem poslednjem pa ima težke nasledke za zakon, za družino in vso družbo, zato je odgovornosti polna.

Mišljenje svetovne javnosti, krščanskih Cerkva in celo katoliških vernikov, teologov in škofov o nekaterih sredstvih za urav­navanje rojstev je bilo močno deljeno. Dejstvo, da se papež pri odločitvi glede teh sredstev ni mogel sklicevati na razodeto besedo sv. pisma (v razodetju namreč ni o tem nič neposredno povedanega), ampak le na naravni moralni zakon, mu je odločitev zelo otežilo in odgovornost povečalo. Res je, da ima papež kot vrhovni poglavar Cerkve pravico razIagati naravni moralni zakon, res pa je tudi, da ta zakon vsi ljudje lahko spoznavajo z lastnim razumom.

Tradicionalni nauk katoliške Cerkve je dovoljeval za urejanje rojstev le stalno, zdržnost ali uporabo zakonskih pravic samo v neplodnih dnevih žene. Druge doslej znane načine pa je smatral za naravnemu zakonu nasprotne in torej grešne. Zaradi novih spoznanj o človeku, o namenih zakona, o pomenu zakonskih dejanj za zakonce in za vse družinsko sožitje itd. pa so mnogi menili, da bi nekatera t. i. umetna sredstva za urejevanje rojstev mogla biti dovoljena.

Prenaseljenost in pomanjkanje hrane v nekaterih deželah, v drugih pa močno upadanje rojstev sta povzročila Pavlu VI. še nove težave pri odločitvi.

Prav tako je imel papež pred očmi dejstvo, da ljudje vedno bolj uporabljajo kontracepcijska sredstva za urejanje rojstev in da celo nekatere državne oblasti ta sredstva propagirajo in uka­zujejo. Mučila ga je resnica, da se tudi s pomočjo teh sredstev življenje vedno bolj seksualizira in da zaradi tega upada smisel za duhovne in nadnaravne dobrine. Čutil je dušnopastirsko dolž­nost, da se kot vrhovni poglavar Cerkve o teh sredstvih izjavi.

Mnogi ljudje na visokih položajih, katoličani in nekatoličani, razne komisije in kongresi itd. so mu pošiljali izjave in dokumen­tacijo za in proti umetnim sredstvom za urejevanje rojstev. Izjave najznamenitejših znanstvenikov sveta – tudi sovjetske je papež prosil za izjavo -, biologov, sociologov, demografov, zdravnikov in drugih, so si med seboj nasprotovale, večinoma pa se niso opredelili niti za umetna sredstva niti proti njim. Papež je npr. biologom postavil naslednji vprašanji: 1. ali pilula “Pincus” ne nasprotuje naravnemu postopku rodilnih zmožnosti? 2. ali daljša uporaba te pilule ne povzroča po določenem času škode za biolo­ško strukturo človeškega rodu? Odgovori so bili neodločni.

Prepričanje papeževe vesti je bilo na strani tradicionalnega nauka Cerkve, njegovo srce pa je močno občutilo težave, ki zaradi nezadostne učinkovitosti dovoljenih sredstev za uravnavanje roj­stev nastajajo v nekaterih zakonih, družinah in narodih.

O svojem mučnem položaju se nam Pavel VI. sam izpoveduje: »Predvsem smo čutili težko odgovornost. Ta občutek nas je vpe­ljal v žarišče vprašanja in nas v njem držal ves čas štiriletnega preučevanja in pripravljanja okrožnice. Zaupamo vam, da nam je ta odgovornost povzročila mnogo trpljenja. Nikoli nismo bolj občutili breme naše službe kakor v okoliščinah reševanja tega problema. Preučevali smo, brali in se razgovarjali, kolikor nam je bilo mogoče. Mnogo smo molili. Nekatere okoliščine te zadeve so vam znane. Morali smo odgovoriti Cerkvi in vsemu človeštvu.

Obvezno in obenem v svobodi svojega apostolskega poslanstva smo morali oceniti vrednost doktrinalne tradicije, ne le stoletne, ampak tudi nedavne, to je tradicijo naših treh neposrednih pred­nikov. Dolžni smo bili, da osvojimo nauk koncila, ki smo ga sami razglasili. Bili smo pripravljeni, da sprejmemo, kolikor je največ mogoče, sklepe komisije, ki jo je ustanovil papež častnega spo­mina Janez XXIII. in smo jo mi sami razširili, čeprav so ti sklepi imeli le posvetovalen značaj. Pri tem smo morali biti zelo pre­vidni. Vedeli smo za diskusije, ki so se tako strastno in s toliko avtoriteto razplamtele o tem prevažnem vprašanju. Poslušali smo bučne glasove javnega mnenja in tiska. Prisluškovali smo tudi najskromnejšim glasovom, ki pa so globoko prodirali v naše očetovsko in pastirsko srce, glasove toliko ljudi, posebno spošto­vanih žena, ki jih tesnobno muči to težko vprašanje in še huje njihove skušnje. Brali smo vznemirjajoče vesti o demografskih problemih v svetu, ki so bile podprte s študijami učenjakov in s programi vlad. K nam so z najrazličnejših strani prihajale publi­kacije, ki so preučevale posamezne znanstvene vidike problema ali realistično prikazovale mnoge težke sociološke pogoje ali opo­minjale na tiste, danes neustavljive spremembe, ki prodirajo na vsako področje modernega življenja . . .

Kolikokrat se nam je zdelo, da se potapljamo v morju doku­mentacije. Kolikokrat smo čutili, po človeško govorjeno. da naša uboga oseba ni dorasla tej strašni apostolski nalogi, da se moramo izjaviti o tej stvari. Kolikokrat smo trepetali v dilemi: med lahkim pristankom na mišljenja, ki zagovarjajo uporabo umetnih sredstev za uravnavanje rojstev, in sodbo, ki bi jo seda­nja družba težko prenesla ali ki bi bila samovoljna in pretežka za zakonsko življenje« (govor pri splošni avdienci v Castelgan­dolfu, 31. jul. 1968).

Končno je papež povedal svojo odločitev v okrožnici: odločil se je za tradicionalni nauk Cerkve o sredstvih za urejevanje roj­stev, to je za prepoved umetnih sredstev. Ta nauk namreč ni mogla doslej ovreči z novimi dognanji niti teologija niti izkust­vena znanost. Ne prva ne druga nista doslej uspeli prepričljivo dokazati, da uporaba umetnih kontracepcijskih sredstev ni na­sprotna nravnemu zakonu in da ni škodljiva človeku kot celoti. Papež se je odločil za tisto, kar je bilo po njegovi vesti, vesti vrhovnega pastirja Cerkve, za blagor duš bolj utemeljeno in je bolj zaščitilo osnovne dobrine človeštva in krščanstva. Kot vrhov­ni poglavar Cerkve papež ni mogel ob sedanjem naravnem in nadnaravnem spoznanju drugače ravnati, če se je že moral izja­viti. Da pa se je po svoji dušnopastirski dolžnosti moral, o tem nas prepričuje s svojim zgoraj navedenim govorom.

Po vsem, kar je povedal papež v svojem komentarju k okrožnici in smo si skušali to nekoliko shematizirati, vsaj neko­liko razumemo, skozi kolikšno problematiko se je z iskrenimi napori morala prebiti okrožnica, da je zagledala luč sveta. Ne­odgovorno bi torej ravnal, kdor bi o nauku okrožnice izrekal ali v sebi gojil prenagljeno in premalo utemeljeno drugačno sodbo. Neodgovorno bi ravnal, kdor bi npr. ob njenem nauku hotel slaviti zmago svojega mišljenja in bi pozabil na težave, ki kljub jasnosti in odločnosti papeževega nauka ostanejo; s tem pa bi tudi pozabil na trdo resničnost, v kateri se morajo ljudje, posebno zakonci, borili za svojo tostransko in onostransko eksistenco. Ne­odgovorno bi ravnali tisti, ki bi, ker se z naukom okrožnice ne strinjajo, enostavno zaključili, da se je papež zmotil in zato nje­govega nauka v praktičnem življenju ni treba resno upoštevati. Krivično bi ravnal, kdor bi nauk okrožnice (in z njim morda katoliško Cerkev) smatral za naiven, nazadnjaški, neznanstven ali celo nečloveški. Vse te skrajnosti so se v odmevih na okrož­nico že prevečkrat pojavile. Gotovo ne morejo služiti niti iskre­nemu naporu za blagor posameznika in družbe niti Cerkvi niti uresničenju okrožnice v praktičnem življenju.

Pavel VI. je bil zelo pogumen, da je izdal okrožnico »O posre­dovanju človeškega življenja«, saj se je dobro zavedal, da bo naletela na mnoga nerazumevanja, nasprotovanja in kritike ter bo povzročila nevarnost, da se bo popularnost Cerkve, ki so jo 2. vatikanski koncil, Janez XXIII. in sam Pavel VI. tako zelo povečali, zmanjšala. Ravno ta papeževa odločnost pa nam priča o njegovi zavesti, da mora kot poglavar Cerkve vedno oznanjati tisti nauk, ki ga spozna za resničnega in za zveličanje ljudi po­trebnega. Ta pogum nas prepričuje, da je papežu iskreno šlo za resnico, za časno in večno blaginjo ljudi, posebno zakoncev. Zato mu lahko zaupamo, čeprav bi bil njegov nauk za marsikoga težko sprejemljiv.

 

2. Predzgodovina okrožnice

 

Za boljše razumevanje okrožnice je potrebno vsaj nekoliko poznati tudi njeno predzgodovino.

Leta 1930. je papež Pij XI. izdal okrožnico »Casti connubii«, v kateri močno poudarja važnost zakonske ljubezni. Če je do tedaj katoliška teologija učila, da je prvenstveni namen zakona roditev otrok, je morala poslej ta namen vedno bolj združevati z med­sebojno ljubeznijo zakoncev. Pij XI. je v tej okrožnici učil, da so umetna sredstva za uravnavanje rojstev nečastna in nravnemu zakonu nasprotna. Dopustil pa je, če so utemeljeni razlogi, za uravnavanje rojstev zdržnost v plodnih dnevih žene, češ da ta, t. i. periodična zdržnost ne nasprotuje nravnemu zakonu.

Neposreden povod za Pijevo okrožnico je bil sklep anglikanske Cerkve (v Lambethu istega leta), kateremu se je pridružila tudi protestantska Cerkev, da je treba prepustiti uravnavanje rojstev zakoncem in njihovim svetovavcem, ne oziraje se na sred­stva, s katerimi se to zgodi, samo da le-ta ne nasprotujejo zakon­ski ljubezni.

Pij XII. je večkrat v bistvu ponovil nauk Pija XI., zavračal t. i. »nenaravne«, to je umetne metode za uravnavanje rojstev in dovoljeval t. i. »naravno« metodo, to je zakonske odnose samo v dnevih ženine neplodnosti. L. 1958 je isti papež izjavil, da je t. i. »pilula« dovoljena za zdravstvene namene, npr. za urejevanje ženskega mesečnega cikla, prepovedana pa za direktno prepre­čevanje spočetja.

Posebno v Angliji, Nemčiji, Holandiji, Združenih državah in v Kanadi so se po l. 1960 pojavila mišljenja, tudi glasovi škofov in znanih teologov, da bi zaradi novih spoznanj o zakonskem življenju in o družini ter zaradi prenaseljenosti bilo treba na novo premisliti cerkveni nauk o sredstvih za urejevanje rojstev. Papež Janez XXIII. je l. 1963. imenoval strokovno komisijo, ki naj bi preučila vprašanje uravnavanja rojstev in z dognanji papežu pomagala pri odločitvi, ali naj Cerkev ostane pri tradi­cionalnem nauku ali naj ta nauk dopolni.

Medtem je zasedal 2. vatikanski cerkveni zbor, ki je v konsti­tuciji »Veselje in upanje« govoril tudi o namenu zakona, o zakonski ljubezni in rodovitnosti. Koncil je nadalje razvil kato­liški nauk o zakonski ljubezni. O roditvi otrok pa je učil: »Pri nalogi, ki jo imajo, da posredujejo in vzgajajo človeško življe­nje – v čemer je treba videti njihovo posebno poslanstvo ­zakonci vedo, da so sodelavci ljubezni Boga Stvarnika . . . Zato bodo s človeško in krščansko odgovornostjo spolnjevali svojo nalogo in si v ubogljivi spoštljivosti do Boga s skupnim preudar­kom in s skupno prizadevnostjo ustvarili pravilno sodbo: ozirali se bodo pri tem tako na lastni blagor kakor tudi na blagor otrok, naj bodo že rojeni ali pa šele v bodočnosti pričakovani; pazili bodo tako na gmotne kakor tudi na duhovne življenjske razmere svoje dobe in svojega lastnega položaja; končno bodo upoštevali blagor družinske skupnosti, svetne družbe in Cerkve same. To sodbo si morajo pred Bogom napraviti navsezadnje zakonci sami. Pri svojem načinu ravnanja pa naj se krščanski zakonci zave­dajo, da se ne smejo odločati samovoljno, ampak da jih mora vedno voditi vest, ki jo je treba usklajevati z božjo postavo; in biti morajo pri tem poslušni učiteljstvu Cerkve, ki to božjo po­stavo v luči evangelija verodostojno razlaga« (CS 50, 2). Glede sredstev za uravnavanje rojstev pa koncil pravi: »Kadar gre torej za vprašanje, kako spraviti zakonsko ljubezen v sklad z odgovornim posredovanjem življenja, tedaj moralnost ravnanja ni odvisna samo od iskrenosti namena in od vrednotenja nagibov. To moralnost je namreč treba določati z objektivnimi merili, vzetimi iz same narave človeške osebe in njenih dejanj; in sicer so to merila, ki upoštevajo celotni smisel medsebojne podaritve in človeške roditve v povezanosti z resnično ljubeznijo, kar pa je nekaj mogočega samo tedaj, če zakonca z iskrenim srcem gojita krepost zakonske čistosti. Otrokom Cerkve, opirajočim se na ta načela, pri uravnavanju števila rojstev ni dovoljeno kreniti na pota, ki jih cerkveno učiteljstvo, ko razlaga božjo postavo, za­metava« (CS 51, 3).

Drugi vatikanski cerkveni zbor v ničemer ni okrnil doteda­njega cerkvenega nauka o urejanju rojstev, pač pa ga je dopolnil z naukom o t. i. odgovornem očetovstvu in o pravici staršev, da sami pred Bogom odločajo o številu otrok. Glede sredstev za ure­jevanje pa se koncil prav tako ni oddaljil od nauka Pija XI. in

Pija XII. Pustil je tudi možnost, da njun nauk redno cerkveno učiteljstvo pozneje dopolni.

Komisijo, ki jo je ustanovil Janez XXIII., je Pavel VI. 1. 1964. razširil z novimi strokovnjaki najrazličnejših področij, ki zadevajo urejevanje rojstev, z duhovniki in laiki, ter jo postavil pod vodstvo kardinalov Doepfnerja, Ottavianija in Heenena. Člani ko­misije se s svojimi dognanji med seboj niso strinjali. Večina je papežu predložila dokument, v katerem se zavzema za dovolitev kontracepcijskih sredstev za urejevanje rojstev in to samo takih, ki ne nasprotujejo medsebojni ljubezni zakoncev. Manjšina pa je v svojem dokumentu vztrajala na tradicionalnem nauku Cerkve in vsa kontracepcijska sredstva označila za nravnemu zakonu nasprotna. Obe poročili sta bili za papeža samo posvetovalnega pomena.

Pavel VI. je končno 25. julija 1968 izdal okrožnico »O posre­dovanju življenja«. V njej je odločno ponovil dosedanji nauk Cerkve o nedovoljenosti umetnih sredstev za uravnavanje roj­stev, močno pa poudaril – po zgledu 2. vatikanskega cerkvenega zbora, da je treba uravnavati rojstva z vso odgovornostjo. Raz­loge, zakaj je tako storil, nam podaja v tč. 10-13 in v 16-19 svoje okrožnice.

 

3. Namen in pomen okrožnice

 

Namen okrožnice je najprej, da avtoritativno odgovori na težka vprašanja o urejanju rojstev, ki so vznemirjala posebno katoličane. Papež sam pravi: »Ta okrožnica odgovarja na vpraša­nja, domnevanja, tendence, o katerih je zadnji čas, kakor vsi vedo, tekla široka in živahna diskusija« (iz že omenjenega go­vora). Ta vprašanja globoko posegajo v človekovo vest. V zad­njem času pa so mnogi, posebno zakonci in dušni pastirji, dvomili, ali se kontracepcijska sredstva smejo ali ne smejo uporabljati za uravnavanje rojstev. Papež kot vrhovni pastir se je torej čutil dolžnega, da z odgovorom reši dvom.

S takim odgovorom, kakršen je, pa je papež hotel »sprego­voriti dobro besedo v obrambo častitljivosti zakonske ljubezni in dostojanstva družine« (iz njegovega govora na svetovnem evhari­stičnem kongresu v Bogoti 24. avg. 1968). Papežev odgovor torej noče biti neko samovoljno dejanje, ampak hoče biti v službi velikih človeških vrednot. Nima namena, katerokoli resnično vrednoto spregledovati. Pavel VI. sam izjavlja: Norma, ki smo jo ponovno potrdili, ni naša, ampak je svojstvena ustroju življenja, ljubezni in človeškega dostojanstva. To pomeni, da je izšla iz božjega zakona. Ni to norma, ki bi spregledovala sociološke in demografske razmere našega časa. Niti ni sama po sebi nasprotna pametnemu uravnavanju rojstev, kakor se zdi, da nekateri domnevajo. Niti ne nasprotuje znanstvenemu raziskovanju in zdravstveni negi. Še manj pa nasprotuje zares odgovornemu očetovstvu ali miru in soglasju v družini. To je samo stroga nravna norma, veljavna danes in vedno, ki prepoveduje upo­rabo sredstev, katera namerno preprečujejo spočetje in tako ponižujejo čistost ljubezni in poslanstvo zakonskega življenja« (iz govora ob splošni avdienci 4. avg. 1968). »Imeli smo vzvišen namen, ki navdihuje nauk in prakso Cerkve: pomagati ljudem, braniti njihovo čast, razumeti jih in podpirati v njihovih težavah, vzgajati jih za budno zavest odgovornosti, za krepko in vedro obvladovanje samega sebe, za vestno pojmovanje velikih in skup­nih dolžnosti življenja in žrtve, ki je povezana s prakticiranjem kreposti, za ustvarjanje plodnega in srečnega družinskega živ­ljenja« (iz govora pri splošni avdienci 31. jul. 1968).

Pomen okrožnice je gotovo zelo velik. Največji je brez dvoma za krščansko nravno življenje. Z njenim naukom papež posega na enega osnovnih področij tega življenja, na področje zakona in družine. Na tem področju daje za uravnavanje rojstev moralne norme, rešuje dvome, ki so se v zadnjih letih pojavili, oblikuje vest zakoncev in vseh, ki imajo nalogo, da delajo za blagor zakona in družine. To vest oblikuje predvsem s tem, da kaže pravo lestvico zakonskih in družinskih vrednot ter opozarja, da uravna­vanja rojstev ne smemo gledati samo v luči zemeljskega, ampak tudi v luči večnega smotra.

Okrožnica je prav pomembna tudi za vzgojno področje, po­sebno za vzgojo zakoncev in mladine. S svojim naukom zajezuje pretirano seksualizacijo življenja, ki ji uporabljanje kontracep­cijskih sredstev daje velik zamah. Okrožnica podreja spolnost celotnemu smislu in smotru zakona in življenja. Res je, da Pa­vel VI. kaže v okrožnici tudi ideal zakonskega in spolnega živ­ljenja. Toda katera vzgoja je kdaj uspela napraviti iz človeka urejeno in srečno osebnost, če ni spodbujala k idealu?

Ko okrožnica brani človeško dostojanstvo in pravico do živ­ljenja, obsoja izkoriščanje človeka po človeku. Izrecno pa zahteva, da se demografsko vprašanje ne sme reševati na nečasten način. Zahteva pravično razdelitev snovnih dobrin. Zaradi vsega tega je pomembna za družbeno in mednarodno življenje.

Razne vrste znanosti, ki se pečajo s porajanjem človeškega življenja, okrožnica opozarja, da je treba gledati na človeka celost­no in ne le s stališča posamezne vrste znanosti, npr. samo s stališča psihologije ali ekonomije. Okrožnica »ne nasprotuje znan­stvenemu raziskovanju«, izjavlja sam Pavel VI., pač pa ga spod­buja, da »globlje osvetli pogoje, ki pospešujejo častno uravna­vanje človeškega razmnoževanja« (tč. 24). Znanosti ne sme iti le za učinkovita in lahka sredstva tega uravnavanja, pač pa obenem in predvsem za ohranjevanje osnovnih vrednot človeštva, za pople­menitenje in resnično osrečevanje življenja. Znanost mora vedno upoštevati nravne norme človeškega življenja, če hoče res služiti človeku.

Za teoretično teologijo okrožnica ni prinesla nič posebno no­vega. Res je v njej opazen precejšen napredek nauka o zakonski ljubezni in o odgovornem starševstvu, če ta nauk primerjamo z onim Pija XI. in Pija XII. Res pa je tudi, da je ta nauk okrožnica povzela po konstituciji 2. vatikanskega cerkvenega zbora »Veselje in upanje«. Za dušno pastirstvo pa daje pomembna navodila. Le-temu naroča, naj ravna s prestopniki nravnih načel o ureje­vanju rojstev milo, čeprav prepričljivo, po zgledu Odrešenikovem. Do sedaj je bil ta postopek strožji.

 

4. Vsebina in razlaga okrožnice

(Razlaga je v oklepajih)

 

Okrožnica je razdeljena v tri dele. V prvem de1u papež najprej nakazuje življenjske spremembe, hitrejše naraščanje ljudi kot prehrambenih sredstev, večje življenjske potrebe in vzgojne zahteve, spremenjena vloga žene v družbi, večji pomen zakonske ljubezni in zakonskih dejanj, večja možnost poseganja v rodilne zmožnosti. Te spremembe so zbudile vprašanje, ali ne bi bilo treba revidirati tudi nravne norme glede posredovanja življenja. (Ta revizija bi naj bila v tem, da bi Cerkev dovolila uporabljanje nekaterih umetnih sredstev za uravnavanje rojstev.) Ali ne bi mogli revizijo teh norm utemeljiti z večjim soglasjem med za­konci, z večjim blagrom družine, dalje z načelom o celostnosti človeka (po tem načelu bi naj človek smel posegati v rodilni postopek s svojim razumom, torej z učinkovitimi sredstvi, in se ne bi bil dolžan podrediti samo svojim biološkim dejavnostim) in končno s pojmovanjem, da je roditev otrok namen celotnega zakonskega življenja (ter zato ni dolžnosti, da bi vsako posamezno zakonsko dejanje bilo odprto za to porajanje)?

(Ker mora odgovoriti na težka in važna vprašanja, o katerih imajo tudi katoličani različna mišljenja,) papež v nadaljevanju zelo poudarja, da ima Cerkev od Kristusa pravico razlagati za­hteve naravnega zakona. (Z naravnim zakonom namreč papež pozneje predvsem utemeljuje svojo odločitev o sredstvih za urav­navanje rojstev.)

V drugem de1u podaja okrožnica nravna načela za uravnavanje rojstev. Najprej ta načela utemelji. Prva utemeljitev je celostno gledanje na človeka. Le-tega ne smemo zreti samo z naravnega gledišča ali celo samo z vidika posameznih znanosti, npr. biološke, ampak ga je treba pojmovati v luči njegovega ce­lotnega poslanstva, naravnega in nadnaravnega. (Papež torej pojmuje načelo celostnosti širje kakor zagovorniki poseganja razuma v rodilni postopek. Papež vključuje v to načelo tudi človekovo objektivno naravno in nadnaravno poslanstvo.)

Drugo utemeljitev najde papež v naravi zakonske ljubezni. Zakon in zakonska ljubezen sta od Boga, ki je obenem ljubezen in oče. Namen zakona je izpopolnjevanje v medsebojni ljubezni in porajanje novih življenj. Zakonska ljubezen je človeška, to je čutna in duhovna (kot je človek čutno in duhovno bitje). Je celostna, ker se po njej zakonec zakoncu vsega daje in tudi njega vsega sprejema. Ta ljubezen je zvesta do smrti in izključna (ker iz tega celostnega dajanja izključuje vsakega drugega človeka). In končno je po naravi naravnana k roditvi novih življenj in mora biti zato rodovitna.

Tretja utemeljitev je t. i. odgovorno očetovstvo. (Po tem oče­tovstvu oz. starševstvu naj imata zakonca toliko otrok, kolikor jih moreta materialno in duhovno preskrbeti.) To očetovstvo po­meni tudi poznavanje in spoštovanje bioloških zakonov poraja­nja otrok, obvladovanja nagonov, pravilen odnos do objektivnih zakonov in izpolnjevanje dolžnosti do Boga, sebe, družine in do družbe. (Papež hoče reči, da se odgovorno starševstvo ne nanaša samo na določanje primernega števila otrok.)

Četrta utemeljitev je narava zakonskih dejanj. (Zdi se, da papež daje tej utemeljitvi posebno težo.) Ta dejanja zakonca istočasno združujejo in ju usposabljajo za roditev novega živ­ljenja, oboje pa se zgodi po vrojenih zakonih moške in ženske narave. Združenje in porajanje sta torej po sami naravi zakon­skega dejanja ena edina stvar. Porajanje in združenje (kot nerazdružljiva) dajeta zakonski ljubezni njen polni smisel. Cer­kev je zato vedno učila, da mora ostati vsako zakonsko dejanje naravnano na posredovanje življenja. Kdor bi zakonska dejanja uporabljal tako, da bi roditev ločil od združenja, bi ravnal proti naravi, s tem pa tudi proti Stvarniku, ki je naravi dal njene zakonitosti. Človekove rodilne sposobnosti so torej direktno ve­zane na božjo stvariteljsko dejavnost in človek zato nima nad njimi neomejene oblasti.

Po teh utemeljitvah postavi okrožnica prvo načelo za uravna­vanje rojstev: absolutno prepovedano sredstvo za to uravnavanje je uničenje že spočetega človeškega bitja, posebno hoten in direk­ten splav, čeprav bi se ta zgodil iz zdravstvenih razlogov. (Hoten splav je tisti, ki ga človek namerno povzroči, direkten pa tisti, ki se zgodi z dejanjem, katero se naravnost nanaša na odstranitev človeškega bitja iz materinega telesa. Eden in drugi nista dovo­ljena niti tedaj, ko bi z njuno pomočjo vrnili materi zdravje ali ji celo ohranili življenje. Iz važnih razlogov pa je dovoljen indi­rektni splav, to je tisti, ki se zgodi z dejanjem, katero ni narav­nost usmerjeno na uničenje človeškega bitja, ampak na kaj drugega, npr. na odstranitev nevarne bule iz maternice. Po gornjem načelu so prepovedane tudi pilule, ki imajo abortivno dejavnost, čeprav pride do te takoj po spočetju.)

Drugo načelo: za uravnavanje rojstev je prepovedana direktna sterilizacija pri moškem ali pri ženski, naj bo stalna ali začasna. (Direktna sterilizacija je dejanje, ki je naravnost naperjeno na odvzem plodnosti. K začasni sterilizaciji spada tudi zaviranje zorenja ženskega jajčeca oz. preprečitev ovulacije, ki se zgodi z zauživanjem ustreznih tablet.)

Tretje načelo: prepovedana so vsa sredstva, ki bi se uporab­ljala z namenom, da se prepreči spočetje, naj se uporabljajo pred zakonskim dejanjem (npr. vbrizganje ustreznih kemičnih snovi v ženske organe) ali med njim (npr. kondom pri moškem ali vložek pri ženski) ali po njem (npr. izpiranje ženskega organa, da se uničijo moške semenčice).

Četrto načelo: tudi najtežji razlogi ne opravičijo uničenja že spočetega življenja ali onemogočitev spočetja, kajti ni dovoljeno delati slabega, da bi prišlo dobro. (Papež tukaj ponavlja stalno načelo katoliškega moralnega nauka, ki se glasi: namen ne po­svečuje sredstev. Primer: ni dovoljeno preprečevati spočetja z namenom, da bi se zakonci rešili skrbi z novim otrokom ali dosegli večjo blaginjo družine.)

Peto načelo: dovoljeno je uporabljati taka sredstva, ki niso direktno naravnana na preprečitev roditve, ampak na zdravljenje organizma, čeprav se predvidi, da bodo poleg zdravilnega učinka povzročila tudi preprečitev roditve (npr. če bi nujna operacija maternice povzročila splav ali bi tablete, ki hočejo uravnavati ženin mesečni ciklus, preprečile zorenje jajčec in s tem spočetje.)

Šesto načelo: dovoljeno je imeti, če so utemeljeni razlogi, za­konske odnose samo v tistih dneh, ko ženski rodilni organi po sami svoji naravi niso plodni. (Dovoljeno je torej urejevati roj­stva po t. i. Knaus-Oginovi ali po temperaturni metodi. Glej razlago teh metod npr. v knjigi »Naše življenje«, ki sta jo spisala dr. E. Pertl in prof. M. Krašovic-Pertlova ter je izšla pri Mohor­jevi družbi v Celju 1. 1967, str. 167-169.) Če imajo zakonci spolne odnose samo v teh dneh, ne delajo proti naravi, ampak le naravne danosti izkoristijo.

Na koncu drugega dela govori papež o težkih posledicah ne­dovoljenega uravnavanja rojstev. (S tem hoče praktično uteme­ljiti nedovoljenost sredstev, ki uničijo že spočeto človeško bitje ali spočetje preprečujejo.) Te posledice so predvsem: večja mož­nost zakonske nezvestobe; potuha človekovim spolnim slabostim, posebno v mladosti; nevarnost egoizma moža v spolnih odnosih z ženo; velika nevarnost, da bi državne oblasti propagirale in na­lagale uravnavanje rojstev z umetnimi sredstvi in tako posegala v najintimnejše pravice staršev (kar se je v nekaterih državah že zgodilo).

Končno še okrožnica poudari, da Cerkev z gornjimi načeli brani zakonsko moralo, dostojanstvo zakoncev in človeškega živ­ljenja ter prispeva k resnični civilizaciji.

V tretjem de1u govori Pavel VI. najprej o pogojih, ki omogočajo uravnavanje rojstev po nravnih načelih. Prvi pogoj je sodelovanje z božjo pomočjo, sicer je nravno uravnavanje sko­raj nemogoče.

Drugi pogoj je, da se zakonci navadijo obvladati svoja nagnje­nja vsaj toliko, da se bodo mogli vzdržati zakonskih dejanj v plodnih dnevih žene.

Tretji pogoj je, da vsi tisti, ki morajo skrbeti za skupni bla­gor ljudi, ustvarjajo možnosti za izpolnjevanje nravnih načel glede uravnavanja rojstev: vzgojitelji naj vzgajajo mladino k čistosti in k izpolnjevanju nravnega reda: sredstva javnega ob­veščanja naj ne posredujejo reči, ki navajajo ljudi na nedo­voljeno spolnost; državne oblasti naj varujejo splošno in družin­sko moralo, naj skrbe za rešitev problema prenaseljenosti, za gospodarski in družbeni napredek, za socialno pravičnost, za res­nične vrednote posameznikov in družbe; vsi ljudje naj si med seboj pomagajo; znanstveniki naj raziskujejo pogoje za častno uravnavanje rojstev, posebno naj ustvarijo zanesljivo podlago za to uravnavanje s pomočjo ženinega mesečnega cikla.

Posebno se papež obrača k zakoncem. Vidi njihove težave in jih bodri, naj se krepe z molitvijo in zakramenti, da bodo mogli uresničiti polnost zakonskega živIjenja ter da bodo ljubeče so­delovali s Stvarnikom pri posredovanju življenja. Naj ne izgube poguma, če bi kdaj grešili zoper nravne zakone, ki ščitijo po­sredovanje življenja, pač pa naj se vztrajno zatekajo k zakra­mentu pokore.

Zdravstvenemu osebju papež naroča, naj rešuje probleme za­koncev v luči vere, po pravi pameti in z zadostnim znanjem.

Od duhovnikov poglavar Cerkve zahteva, da brez dvoumnosti in vsi enako oznanjajo nauk Cerkve o zakonu. Naroča jim, naj njihovo ravnanje z zakonci odseva Kristusovo ljubezen in skrb.

Škofe pa papež prosi, naj bdijo nad zakonsko nravnostjo, z dušnopastirsko dejavnostjo pa naj si na raznih področjih priza­devajo za srečno in nravno življenje zakoncev in družin.

Okrožnica se konča s prepričanjem, da more človek najti pravo srečo samo takrat, če z ljubeznijo izpolnjuje nravne za­kone, ki jih je Bog položil v človeško naravo.

 

5. Odnos katoličanov do okrožnice

 

Nauk okrožnice spada v okvir rednega cerkvenega učiteljstva. To pomeni na eni strani, da ta nauk nima značaja nezmotljivosti, saj mu za to manjka potrebna oblika in tudi papežev namen. Cerkev bi torej mogla v prihodnosti ta nauk dopolniti in modi­ficirati, npr. nauk o kontracepcijskih sredstvih. Gotovo pa je, da Cerkev nikoli ne more dovoliti nobenih abortivnih sredstev za uravnavanje rojstev.

Na drugi stran pa to pomeni, da ta nauk oznanja vrhovni poglavar Cerkve v moči svojega poslanstva, ki ga je sprejel od Kristusa. Oznanja ga zato, da bi v važni reči vodil božje ljud­stvo v nravnem življenju. Gre torej za zelo pomemben verski nauk; o katerem je papež prepričan, da je nujen za sedanje živ­ljenje in za zveličanje ljudi. Gotovo ga papež ne oznanja brez pomoči Svetega Duha.

Kako važen in obvezen je nauk okrožnice za krščansko živ­ljenje, lahko zaključimo iz naslednje papeževe izjave: »Posa­mezno smo vprašali za svet mnoge osebe, ki uživajo velik mo­ralni, znanstveni in dušnopastirski ugled. Prosili smo razsvetlje­nje Svetega duha in se v svoji vesti popolnoma in svobodno po­stavili resnici na razpolago. Želeli smo, da pojasnimo božansko normo tako, kakor smo spoznali, da ona izvira iz notranjih zahtev človeške ljubezni, iz bitne strukture zakonske ustanove, iz oseb­nega dostojanstva zakoncev, iz njihovega poslanstva v službi živ­ljenja. Razmišljali smo o stalnih elementih tradicionalne in sedanje Cerkve, posebno še o učenju zadnjega cerkvenega zbora. Tehtali smo posledice take ali drugačne odločitve in nismo dvo­mili, da je treba izreči tako sodbo, kakršna je v okviru te okrož­nice« (iz govora 11. avg. 1968).

Nauk okrožnice torej moramo sprejeti kot verski nauk, ki nam ga redno cerkveno učiteljstvo podaja po svoji dolžnosti za­radi blagra naših duš. Prav je, da si v tej zvezi pokličemo v spomin besede 2. vatikanskega koncila: »Vsi pa naj dobro vedo, da človeškega življenja in naloge, posredovati to življenje, ni mogoče omejevati le na tostranstvo in ju presojati ter razumevati njun smisel le z vidika tega sveta; vedno se je namreč treba ozirati na večni namen ljudi« (CS 51, 4).

Ker nam okrožnica podaja nauk vrhovnega poglavarja Cerk­ve, je treba ta nauk sprejeti v duhu pokorščine. Ker podaja nauk, ki nam hoče pomagati na poti k zveličanju, ga je treba sprejeti v duhu skrbi za zveličanje.

Ali nauk okrožnice veže katoličane v vesti? Sam po sebi gotovo. V posameznih primerih pa stalna moralna načela, ki so izrecno utemeljena z naukom sv. pisma, na vprašanje odgovarjajo takole:

a. Čigar vest nauku okrožnice iskreno pritrjuje, se mora po tem nauku tudi ravnati.

b. Čigar vest o obveznosti ravnanja po nauku okrožnice npr. o prepovedi uporabljanja kontracepcijskih sredstev, ni prepričana in torej resnično dvomi, tisti se mora potruditi, da dvom odpravi in pride do gotovosti. To stori tako, da temeljito premisli nauk okrožnice in si k jasnosti pomaga tudi z mišljenji resnih strokov­njakov, npr. dušnih pastirjev, zdravnikov. Posebno mu bo po­magala k jasnosti ponižna molitev k Svetemu Duhu. Dokler do jasnosti ne pride, pa se je katoličan dolžan ravnati po nauku okrožnice.

Svoje stališče mora po izidu okrožnice tudi ponovno premisliti tisti, ki je bil doslej prepričan, da je uporabljanje kontracepcij­skih sredstev moralno neoporečno. Dolžan si je po nauku okrož­nice oblikovati vest.

c. Če bi kdo po resnem preudarku oz. oblikovanju vesti bil prepričan, da nauka okrožnice o kontracepcijskih sredstvih ne more sprejeti, se sme ravnati po tistem, kar mu vest z gotovostjo narekuje. Prepričana vest je namreč najvišji in konkretni zako­nodajalec našega nravnega življenja. »Vse pa, kar ni iz pre­pričanja, je greh«, uči sv. pismo (Rimlj 13, 4-6).

d. Dušni pastirji morajo vernike o nauku okrožnice poučiti in jim po njem brez kakega duhovnega nasilja oblikovati vest.

e. Vernikov, ki po dolžnem samooblikovanju vesti, ne morejo sprejeti papeževega nauka in se tudi – prepričani, da delajo prav – po njem ne ravnajo, ne smemo imeti za krivoverce, upornike ali grešnike.

Sklenimo z besedami vrhovnega pastirja Cerkve in avtorja okrožnice: »Kakor vidite, dragi sinovi in hčere, gre za vprašanje, ki se tiče skrajno občutljivega in težkega vidika človeške bit­nosti. Kakor smo se mi potrudili, da to vprašanje preštudiramo in razložimo z resnicoljubnostjo in ljubeznijo, kakršno je to od našega učiteljstva in od naše službe zahtevalo, tako od vas vseh brez ozira ali ste naravnost za to vprašanje zainteresirani ali ne, pričakujemo, da ga premislite z dolžnim spoštovanjem in v širo­kem in svetlem okviru krščanskega življenja« (Iz govora 31. jul. 1968).

 

Štefan Šteiner docent za moralno teologijo na Teološki fakulteti


OKROŽNICA

PAPEŽA PAVLA VI.

Častitim bratom patriarhom, nadškofom, škofom in drugim krajevnim ordinarijem, ki žive v miru in edinosti z apostolskim sedežem, duhovnikom in vernikom vsega katoliškega sveta kakor tudi vsem ljudem dobre volje

O PRAVILNEM URAVNAVANJU ROJSTEV

 

(Humanae vitae)

 

Slovenski prevod

 

Častiti bratje in dragi sinovi! Pozdrav in apostolski blagoslov!

 

Posredovanje življenja

1. Posredovanje človeškega življenja je zelo važna naloga. Po njej so zakonci svobodni in odgovorni Stvarnikovi sodelavci. Ta naloga je bila zanje vedno vir velikega veselja: vča­sih pa so jo spremljale težave in tesnobe.

Spolnjevanje te dolžnosti je v vseh časih postavljalo vesti zakoncev težavna vprašanja. Najnovejši razvoj človeške druž­be pa je povzročil take spremembe, ki so zbudile še nova vprašanja. Mimo teh Cerkev ne sme iti. saj se tičejo reči, ki tako zelo zadevajo življenje in srečo ljudi.

 

 

I. NOVI POGLEDI IN VPRAŠANJE PRISTOJNOSTI CERKVENEGA UČITELJSTVA

 

Novi problemi

2. Nastale spremembe so zares važne in raznolične. Pred­vsem gre za naglo naraščanje števila rojstev. Mnogi se ob tem boje, da bi število ljudi na svetu nagleje naraščalo kakor sredstva za preživljanje in bi bilo tako mnogo družin ter narodov v razvoju izpostavljenih vedno večjim stiskam. To pa bi moglo državne oblasti tolikaj vznemirjati, da bi se bo­

rile zoper omenjeno nevarnost z ostrimi ukrepi. Res je tudi, da delovne in stanovanjske razmere, kakor tudi vedno večje zahteve na gospodarskem področju in pri vzgoji mladine terjajo način življenja, v katerem ni lahko preskrbeti večjega števila otrok.

Dejstvo je tudi, da se je spremenilo gledanje na ženo in na njeno vlogo v družbi. Drugače se vrednoti tudi zakonska ljubezen, drugače se sodi o pomenu zakonskih dejanj, ki iz­hajajo iz te ljubezni.

Zlasti pa je treba upoštevati, da je človek čudovito na­predoval v obvladovanju in umnem urejanju naravnih sil. To gospodstvo hoče zdaj razširiti tudi na vse svoje življenje: na svoje telo in duševne sposobnosti, na družbeno življenje in na same zakone, ki urejajo posredovanje življenja.

3. Zaradi takega stanja nastajajo nova vprašanja. Ali bi ne bilo primerno, – oziraje se na te življenjske pogoje in na pomen, ki ga imajo zakonski odnosi za soglasje zakoncev in za njihovo medsebojno zvestobo, – nekoliko spremeniti do­sedaj veljavna nravna pravila, zlasti če pomislimo, da jih ni mogoče spolnjevati brez žrtev, včasih junaških žrtev.

Ali bi ne bilo – ako za področje zakonskih odnosov upo­rabljamo tako imenovano načelo celotnosti – dopustno skle­pati, da namen, po katerem bi bila rodovitnost manj obilna in zato bolj razumna, naredi materialno sterilizirajoče dejanje za dovoljeno sredstvo uravnavanja rojstev? Ali je torej prav misliti, da se namen roditve nanaša bolj na celotno življenje zakoncev kakor na njihova posamezna dejanja?

Ker se je pri modernem človeku povečal čut za odgovor­nost, se ljudje tudi sprašujejo, ali ni prišel čas, ko naj pripade urejanje rojstev bolj človekovemu razumu in volji kakor naključju njegove telesne dejavnosti.

 

Pristojnost cerkvenega učiteljstva

4. Omenjena vprašanja so zahtevala od cerkvenega uči­teljstva novo in poglobljeno razmišljanje o načelih nravnega nauka glede zakona; nauka, ki temelji na naravnem zakonu, razsvetljenem in obogatenem po božjem razodetju.

Noben vernik ne bo zanikal, da ima cerkveno učiteljstvo pravico razlagati tudi naravni nravni zakon. Kakor so že večkrat izjavili naši predniki,[1] ni nobenega dvoma, da je Jezus Kristus Petra in apostole, ko jim je izročil svojo oblast in jih poslal oznanjat njegove zapovedi vsem narodom,[2] po­stavil za verodostojne varuhe in razlagavce vsega nravnega zakona; ne samo evangeljskega, temveč tudi naravnega za­kona. Naravni zakon namreč razodeva božjo voljo in njegovo zvesto spolnjevanje je kajpada potrebno za zveličanje.[3]

Cerkev je to svojo poslanstvo vedno izvrševala, v zadnjem času pa še pogosteje, ko je izdajala listine, ki govore ali o naravi zakona ali o pravilni uporabi pravic zakoncev ali o njihovih dolžnostih.[4]

 

Posebna preučevanja

5. V zavesti tega poslanstva smo potrdili in razširili štu­dijsko komisijo, ki jo je naš prednik blagega spomina, Janez XXIII., ustanovil marca 1963. To komisijo je sestavljalo več strokovnjakov za panoge, ki zadevajo to področje, in tudi ne­kaj zakoncev. Imela je namen raziskati nasvete in mnenja o vprašanjih zakonskega življenja, posebej še o uravnavanju rojstev, in posredovati potrebne ugotovitve, da bi moglo cer­kveno učiteljstvo primerno odgovoriti na pričakovanje, ki ga gojijo o tej zadevi ne le verniki, temveč tudi drugi ljudje po vsem svetu.[5]

Ko smo sprejeli ugotovitve teh raziskovavcev in tudi mnenja ter nasvete, ki so nam jih poslali bodisi sami od sebe, bodisi na izrecno prošnjo mnogi naši bratje v škofovstvu, nam je bilo omogočeno, da bolje preudarimo vse vidike tega za­pletenega vprašanja. Vsem izražamo iz vsega srca iskreno hvaležnost.

 

Odgovor cerkvenega učiteljstva

6. Sklepov komisije pa nismo mogli tako upoštevati, da bi mogli na njihovi osnovi izreči jasno in dokončno sodbo. Tudi nas niso mogli ti sklepi oprostiti dolžnosti, da bi tudi sami ne preučevali to tako važno vprašanje. To smo storili še posebej zato, ker komisija ni prišla do popolnega soglasja o nravnih načelih, ki naj bi jih razglasili, zlasti pa še, ker so se pojavili nekateri vidiki takih rešitev, ki odstopajo od nravnega nauka o zakonu, kakor ga je s stanovitno odločno­stjo naglašalo cerkveno učiteljstvo. Po skrbnem preučevanju vse dokumentacije, ki nam je bila predložena, po treznih pre­mišljevanjih in vztrajnih molitvah odgovarjamo sedaj v moči poslanstva, ki nam ga je zaupal Kristus, na ta težavna vpra­šanja.

 

 

II. NAČELA

 

Celostno gledanje na človeka

7. Kakor vsako drugo vprašanje človeškega življenja je treba tudi vprašanje roditve reševati v luči celotnega po­gleda na človeka in na njegovo poklicanost, ne samo na narav­no in zemeljsko, temveč tudi na nadnaravno in večno. To gledanje se dviga nad delna pojmovanja človeka: nad biolo­ško, psihološko, demografsko in sociološko. Ker so se mnogi, ko so poskušali upravičiti umetne metode uravnavanja roj­stev, sklicevali na zahteve bodisi zakonske ljubezni, bodisi odgovornega starševstva, je potrebno, da prav opredelimo po­jem teh dveh velikih stvarnosti zakonskega življenja. Pri tem se bomo posebej ozirali na nedavne izjave, ki jih je o tej zadevi z najvišjo avtoriteto podal 2. vatikanski koncil v pa­storalni konstituciji »Veselje in upanje«.

 

Zakonska ljubezen sodeluje s stvarnikom

8. Zakonska ljubezen nam razodeva svojo naravo in ple­menitost, če jo gledamo v najvišjem izviru, v Bogu, ki je ljubezen[6] in oče; »od katerega izhaja vsako očetovstvo, tako v nebesih, kakor na zemlji«.[7]

Zakon ni torej proizvod slučaja ali razvoja nezavednih naravnih sil. Zakon je Stvarnik v svoji modrosti in previd­nosti ustvaril z namenom, da bi z njim v človeštvu uresničeval svoj načrt ljubezni. Po medsebojni podaritvi, ki je zakoncem lastna in izključna, težijo ti po osebnem združenju. Tako se medsebojno dopolnjujejo, da morejo sodelovati z Bogom pri roditvi in vzgoji novih življenj.

Za krščene pa ima zakon tudi dostojanstvo zakramental­nega znamenja milosti, ker predstavlja zvezo Kristusa in Cerkve.

 

Značilnosti zakonske ljubezni

9. Če postavimo zakonsko ljubezen v pravo luč, se jasno pokažejo njene značilnosti in zahteve. Zelo važno je, da te značilnosti in zahteve pravilno pojmujemo.

Zakonska ljubezen je predvsem po1noč1oveška, to se pravi, da je čutna in duhovna. Pri njej torej ne gre za goli naval nagonov in čustev, temveč tudi in predvsem za dejanje svobodne volje. Kot taka hoče ta ljubezen ne le vztrajati, ampak tudi rasti v veselju in v bridkosti vsakdanjega življe­nja. Tako zakonca po vsem tem postajata eno srce in ena duša in skupaj dosegata svojo človeško popolnost.

Ta ljubezen je dalje ce1ostna, to se pravi, da je ob­lika prav posebnega osebnega prijateljstva, po katerem si zakonca plemenito delita vse reči, ne delata krivičnih izjem in ne računata s samoljubnimi udobnostmi. Kdor res ljubi svojega soproga. ga ne ljubi samo zaradi tistega, kar od njega prejema, temveč zaradi njega samega. In srečen je, da ga more bogatiti z darovanjem samega sebe.

Zakonska ljubezen je zvesta in izk1jučna ljube­zen, trajajoča do smrti. Saj sta tako pojmovala ljubezen ženin in nevesta na dan, ko sta se svobodno in popolnoma zavestno povezala z zakonsko vezjo. Nihče ne more resno trditi, da zakonska zvestoba, čeprav je včasih težka, ni mo­goča, da ne more biti vedno plemenita in polna zaslug. Zgled toliko zakoncev v teku stoletij dokazuje ne samo, da se ta zvestoba ujema z naravo zakona, temveč tudi, da je vir glo­boke in trajne sreče.

Ta ljubezen je končno rodovitna ljubezen, ki se ne izčrpa v sožitju zakoncev, temveč je naravnana na to, da se nadaljuje v zbujanju novih življenj. »Zakon in zakonska lju­bezen sta po svoji naravi naravnana na rojstvo in vzgojo po­tomstva. Otroci so zares najodličnejši dar zakona in kar naj­več prispevajo k blagru staršev.«[8]

 

Odgovorno starševstvo

10. Zaradi tega zahteva zakonska ljubezen od poročencev, da se zavedajo poslanstva, po katerem so poklicani k »odgo­vornemu starševstvu«. To starševstvo danes po pravici toliko poudarjajo. Treba pa ga je tudi prav razumeti. Treba ga je presojati pod različnimi in upravičenimi ter med seboj pove­zanimi vidiki.

Če premislimo najprej biološki postopek, vidimo, da od­govorno starševstvo pomeni razumevanje in spoštovanje nje­govega poslanstva. Razum namreč odkriva v sposobnosti, ki poraja življenje. biološke zakone, ki so sestavni del človeške osebe.[9]

Glede na prirojene nagone in duševne strasti odgovorno starševstvo zahteva potrebno obvladanje samega sebe, pod vodstvom razuma in volje.

Če se potem ozremo na fizične, gospodarske, psihološke in družbene pogoje, ugotovimo, da izvajajo odgovorno staršev­stvo tako tisti, ki se modro in plemenito odločijo za večje število otrok, kakor tisti, ki zaradi utemeljenih razlogov in v spoštovanju nravnega zakona sklenejo, da za določen ali ne­določen čas ne bodo imeli novega otroka.

Po tem, kar smo povedali, je utemeljeno, da je odgovorno starševstvo predvsem in tesno povezano z objektivnim nrav­nim redom, ki ga je postavil Bog in ki ga oznanja prava vest. Poslanstvo odgovornega starševstva tudi zahteva, da zakonca priznavata svoje dolžnosti do Boga, do samih sebe, do dru­žine in do družbe, in to po pravilni lestvici vrednot.

Iz tega sledi, da zakonca pri posredovanju življenja ne moreta postopati samovoljno, češ, saj smeta sama in svobod­no določati; kaj je zanju najbolj prav. Zoper to mišljenje iz­javlja stalni nauk Cerkve, da sta dolžna svoje ravnanje prila­goditi ustvarjalnemu božjemu načrtu, ki ga izraža sama na­rava zakona in narava zakonskih dejanj.[10]

 

Naravnanost zakonskih dejanj

11. Ta dejanja, s katerimi se zakonca združujeta v čisti ljubezni in s katerimi se posreduje človeško življenje, so. ka­kor je dejal zadnji koncil, »dobra in čista«.[11] Ne nehajo biti upravičena, če se predvidi, da zaradi vzrokov, neodvisnih od volje zakoncev, ne bodo rodovitna. Ohranijo namreč narav­nanost, da izrazijo in utrdijo njuno zvezo. Skušnje dokazu­jejo, da iz vsakega zakonskega združenja ne izvira življenje. Bog je tako modro uredil naravne zakone in čas rodovitnosti, da ti že sami pa sebi delajo presledke med rojstvi. Cerkev, ki kliče ljudi k spolnjevanju naravnega zakona in ga s svojim stalnim naukom razlaga, pa uči, da mora vsaka uporaba za­kona sama po sebi ostati naravnana na porajanje življenja.[12]

 

Dva neločljiva smisla: združitev in roditev

12. Ta nauk, ki ga je cerkveno učiteljstvo pogosto razlo­žilo, temelji na neločljivi zvezi dvojnega smisla zakonskega dejanja: smisla združitve in smisla roditve v zakonskem de­janju. To povezavo je določil Bog in je človek ne sme svoje­voljno pretrgati. Po svojem notranjem ustroju zakonsko de­janje namreč istočasno globoko zedinja zakonce in ju uspo­sablja za porajanje novih življenj po zakonih, zapisanih v moško in žensko naravo. Če se torej ohranita oba omenjena smisla; namreč smisel združitve in smisel roditve, obdrži tudi uporaba zakona polni pomen medsebojne in resnične ljubezni ter svojo naravnavo k vzvišenemu poslanstvu starševstva, k čemer je človek poklican. Mislimo, da so ljudje sedanjega časa še posebej zmožni razumeti, kako se ta nauk sklada s človeško pametjo.

 

Zvestoba božjemu načrtu

13. Upravičeno pripominjajo, da zakonsko dejanje, ki ga zahteva zakonec od soproga ne glede na njegove razmere in upravičene želje, ni resnično dejanje ljubezni. Nasprotuje to­rej pravilnim odnosom, ki jih med zakonci upravičeno zahteva nravni red. Če dobro premislimo, pa je prav tako treba priz­nati: dejanje medsebojne ljubezni, ki bi izključilo možnost posredovanja življenja – to je Stvarnik po posebnih zakonih pridružil temu dejanju – nasprotuje tako božjemu načrtu, po čigar pravilih je bil zakon ustanovljen, kakor volji Početnika življenja. Kdor torej uporablja ta božji dar tako, da mu odvzema, če tudi delno, njegov pomen in namen, nasprotuje tako moški kakor ženski naravi in njunim najbolj intimnim odnosom; nasprotuje pa tudi božjemu načrtu in božji volji. Kdor pa uporablja dar zakonske ljubezni v spoštovanju za­konov rodnosti, priznava, da ljudje nismo gospodarji virov človeškega življenja, temveč le izvrševavci Stvarnikovih na­črtov. Kakor človek nad svojim telesom na splošno nima ne­omejene oblasti, prav tako je nima iz posebnega razloga tudi ne nad svojimi rodnimi sposobnostmi kot takimi in to zaradi njihove notranje naravnave k porajanju življenja, čigar po­čelo je Bog. »Človeško življenje je sveto,« je opominjal naš prednik blagega spomina Janez XXIII., »zakaj že od svojega početka zahteva neposredno ustvarjalno božje dejanje.«[13]

 

Nedovoljeni načini uravnavanja rojstev

14. V skladu s temi osnovnimi načeli človeškega in kr­ščanskega gledanja na zakon moramo še enkrat izjaviti, da je treba popolnoma zavračati kot dopusten način uravnavanja rojstev neposredno prekinitev že začetega porajanja življenja. Zlasti je nedopusten neposreden splav, četudi bi se izvršil iz zdravstvenih razlogov.[14]

 Prav tako je treba obsoditi, kakor je cerkveno učiteljstvo večkrat storilo, neposredno povzročeno sterilizacijo, tako pri moškem kakor pri ženski, naj bo trajna ali začasna.[15]

Treba je tudi zavreči dejanje, ki bi v predvidenju zakon­skega dejanja ali v njegovem poteku ali v njegovih naravnih posledicah hotelo služiti kot cilj ali kot sredstvo za prepre­čitev porajanja življenja.[16]

Za upravičenost zakonskih dejanj, namenoma narejenih za nerodovitna, ni dovoljeno imeti kot veljavni sledeči ute­meljitvi: treba je izbrati tisto zlo, ki se zdi manjše; prepre­čujoča dejanja so s predhodnimi ali sledečimi rodovitnimi dejanji celota in so zato z njimi vred ena in ista nravno do­bra dejanja. Res je včasih dovoljeno dopustiti manjše zlo; da se izognemo večjemu ali da pospešujemo večjedobro.[17] Nikdar pa ni dovoljeno, tudi iz zelo važnih razlogov ne, delati slabo, da bo iz njega prišlo dobro.[18] To se pravi, ni dovoljeno, da se volja odloči za nekaj, kar samo v sebi nasprotuje nravnemu redu in je torej nevredno človeške osebe, četudi se to zgodi z namenom, da se brani ali pospešuje blaginja posameznika, družine ali družbe. Moti se potemtakem, kdor misli, da more zakonsko dejanje, samovoljno narejeno za nerodo­vitno, kar je samo v sebi nečastno, postati neoporečno zaradi celote rodovitnih dejanj vsega zakonskega življenja.

 

Dovoljenost terapevtičnih sredstev

15. Cerkev pa nikakor ne smatra za nedovoljeno uporab­ljanje sredstev, ki so potrebna za zdravljenje organizma, če­prav se kot posledica predvidi preprečitev roditve, le da ta preprečitev ni iz nobenega razloga neposredno hotena.[19]

 

Dovoljenost uporabljanja nerodovitnih dob

16. Kakor smo že zgoraj (v točki 3) omenili, nekateri danes oporekajo takemu cerkvenemu nauku o zakonski nravnosti in trde, da ima človeški razum pravico in dolžnost gospodo­vati nad nerazumno naravo, njene sile krotiti in jih usmerjati k cilju, skladnemu s človekovim blagrom. Sprašujejo se to­rej, ali bi ne bilo v tem primeru v mnogih okoliščinah upra­vičeno umetno uravnavati rojstva, če bi s tem bolje poskrbeli za skladnost in mir v družini in pripravili boljše pogoje za vzgojo že rojenih otrok?

Na to vprašanje je treba jasno odgovoriti: Cerkev je prva, ki hvali in priporoča poseg razuma v delo, ki tako tesno povezuje razumno stvar s Stvarnikom. Trdi pa Cerkev, da se mora to zgoditi v spoštovanju reda, ki ga je določil Bog.

Če torej zaradi fizičnih ali psiholoških pogojev zakoncev ali pa zaradi zunanjih okoliščin obstajajo resni razlogi za razmik med rojstvi, uči Cerkev, da je dovoljeno posluževati se naravnih menjav, ki jih imajo rodilne zmožnosti. Dovolje­no je torej rabiti zakonske pravice samo v nerodovitnih dneh ter tako uravnavati rojstva. Pri tem pa se ne smejo kršiti nravna načela, ki smo jih pravkar razložili.[20]

Cerkev je dosledna sebi in svojemu nauku, ko dopušča uporabo nerodovitnih dob. Je dosledna, ko obsoja kot nikdar dovoljeno uporabo sredstev, ki spočetju naravnost nasprotu­jejo, pa čeprav bi jih kdo uporabljal iz na videz poštenih in resnih razlogov. Med tema dvema primeroma je namreč bistvena razlika: v prvem primeru se zakonci upravičeno poslužujejo naravne zmožnosti; v drugem primeru pa jo ovirajo, ker ima ta svoj naravni rodilni postopek. Res je, da so tako v prvem kakor v drugem primeru zakonci sporazumno odločeni, da se zaradi pametnih razlogov izognejo otroku in iščejo varna sredstva za to. Res pa je tudi, da se v prvem primeru samo odpovedo uporabi zakonskih pravic v rodovit­nih dneh, ker zaradi upravičenih razlogov nova roditev ni zaželena; zakonskih pravic pa se poslužujejo v nerodovitnih dneh zato, da si izkažejo ljubezen in da varujejo medsebojno zvestobo. Ko tako delajo, pričajo za resnično in v celoti pra­vilno ljubezen.

Hude posledice umetnega uravnavanja rojstev

17. Dobromisleči ljudje se bodo mogli še bolj prepričati o utemeljnosti cerkvenega nauka o tej zadevi, če premislijo, kakšne posledice imajo umetni načini uravnavanja rojstev.

Najprej naj pomislijo, kako široko in lahko pot bi s tem odprli zakonski nezvestobi in splošnemu padcu nravnosti. Ni treba imeti mnogo izkušenj, da spoznamo človeško slabost in da razumemo, kako so ljudje – zlasti mladi so tako zelo izpostavljeni čutnosti – potrebni spodbude k spolnjevanju nravnega zakona. Ni prav, da se jim dajejo lahkotne mož­nosti za kršitev tega zakona. Bati se je dalje treba, da bi moški, ki bi se navadili na uporabo sredstev proti spočetju, ne izgubili spoštovanja do žen in se ne bi več brigali za njihovo psihološko in telesno ravnovesje ter jih končno ne bi začeli gledati le kot sredstvo svojega samoljubnega uživanja in jih ne imeli več kot svojih soprog, katerim so dolžni spo­štovanje in ljubezen.

Treba je tudi dobro premisliti, kako nevarno orožje bi mogli z umetnim uravnavanjem rojstev dati v roke tistim državnim oblastem, ki se malo brigajo za zahteve nravnih zakonov. Kdo bi mogel očitati neki vladi, če bi za rešitev težav celotne narodne skupnosti uporabljala tisto, kar bi bilo dovoljeno zakoncem za reševanje težav kake družine? Kdo bi mogel prepovedati državnim oblastem, naj ne pospešujejo tistih oblik preprečevanja spočetja, ki so posebno učinkovite? Kdo bi jim mogel prepovedati, naj ne ukažejo teh oblik, če se jim zde za preprečevanje potrebne? Tako bi prišlo do tega, da bi ljudje, ko bi se hoteli izogniti posameznikovim, družin­skim in družbenim težavam, katere čutijo pri izpolnjevanju božjega zakona, dopustili vmešavanje državnih oblasti v naj­osebnejše in najintimnejše poslanstvo zakonskega življenja.

Če torej nočemo prepustiti poslanstva posredovanja živ­ljenja človekovi samovolji, je treba nujno priznati neke meje, prek katerih človek ne sme iti pri uporabi svojega telesa in njegovih naravnih funkcij; meje, ki jih noben človek, naj bo navaden posameznik ali oblastnik, ne sme podreti. Te meje je treba končno določiti zaradi spoštovanja, ki ga dolgujemo človeškemu telesu kot celoti in njegovim naravnim funkci­jam. Treba jih je določiti po zgoraj navedenih načelih in po pravem razumevanju načela celotnosti, ki ga je razložil naš prednik Pij XII.[21]

 

Cerkev je varuhinja pristnih človekovih vrednot

18. Predvideti moremo, da tega nauka ne bodo morda vsi z lahkoto sprejeli. Preveč glasov, okrepljenih po modernih propagandnih sredstvih, se ne strinja z glasom Cerkve. Cer­kev se ne čudi, da je podobno kakor njen božji Ustanovitelj »znamenje nasprotovanja«.[22] Kljub temu pa ne neha ponižno in odločno oznanjati vsega nravnega zakona, tako naravnega kakor evangeljskega. Ni ona postavila obeh teh zakonov in zato ju ne more spreminjati. Ona ju samo varuje in razlaga. Nikoli pa ne more razglasiti za dopustno nekaj, kar je v resnici nedopustno, ker samo po sebi vedno nasprotuje prist­nemu blagru človeka.

Ko ohranja zakonsko nravnost v njeni celosti, se Cerkev zaveda, da prispeva k obnovitvi resnično človeške civilizacije. Spodbuja človeka, naj se ne odreče svojim dolžnostim in naj se ne usužnji tehničnim sredstvom. Cerkev tako varuje do­stojanstvo zakoncev. Cerkev je s tem zvesta Odrešenikovemu nauku in zgledu ter nastopa kot iskrena nesebična prijateljica ljudi, katerim želi pomagati, da bi že na tej zemeljski poti mogli biti »deležni kot božji otroci življenja živega Boga, Očeta vseh ljudi.«[23]

 

III. DUŠNOPASTIRSKA NAVODILA

 

Cerkev je mati in učiteljica

19. Naša beseda ne bi polno izražala misli in skrbi Cerkve, matere in učiteljice vseh narodov, če ne bi ljudi – ko jih je spomnila na spolnjevanje in spoštovanje božjega zakona glede zakonskega življenja – spodbudila, naj tudi sredi težavnih razmer, v katerih žive danes družine in narodi, častno urav­navajo število otrok. Cerkev ne more imeti nasproti ljudem drugačnega odnosa kakor Odrešenik: pozna njihove slabosti, sočustvuje z množico, sprejema grešnike, vendar se ne more odpovedati oznanjevanju zakona, ki je resnično lasten člo­veškemu življenju, če le-to gledamo v njegovi prvotni res­ničnosti in pod vodstvom Svetega Duha.[24]

 

Bog pomaga pri izpolnjevanju svojega zakona

20. Nauk Cerkve, ki razglaša božji zakon o uravnavanju rojstev, bi se mogel mnogim zdeti za izpolnjevanje zelo te­žaven, da ne rečemo nemogoč. Kakor vse dragocene in ko­ristne dobrine zahteva tudi ta zakon od posameznikov, družin in od družbenih skupnosti resne napore in mnoge žrtve. Mo­remo celo reči, da ga ni mogoče spolnjevati brez pomoči božje milosti, ki podpira in utrjuje človekovo dobro voljo. Kdor pa dobro premisli, bo uvidel, kako ti napori človeka plemenitijo in prinašajo človeški družbi blagor.

 

Obvladanje samega sebe

21. Pravilno in častno uravnavanje rojstev zahteva od za­koncev predvsem, da globoko spoznajo in iskreno cenijo res­nične dobrine življenja in družine ter da se navadijo krotiti svoja nagnjenja. Da moreta razum in svobodna volja obvla­dati nagone, je brez dvoma potrebna askeza. Tako postanejo izrazi ljubezni, ki so lastni zakonskemu življenju, primerno urejeni. Ta urejenost se še posebno zahteva za to, da se mo­rejo zakonci posluževati občasne zdržnosti. Ta urejenost, iz katere odseva zakonska čistost, nikakor ne škoduje zakon­ski ljubezni, nasprotno, poglobi jo še z večjo plemenitostjo. Zahteva sicer stalen napor, toda zaradi njenega blagodejnega vpliva zakonci razvijajo svojo osebnost v celoti in se bogatijo z duhovnimi vrednotami. Družinskemu življenju prinaša sa­dove vedrosti in miru ter lajša rešitev drugih težav. Veča pozornost in spoštovanje do drugega zakonca, pomaga poro­čencem premagovati samoljubje, sovražnika pristne ljube­zni, in jih hrabri za vestno izpolnjevanje dolžnosti. Ta red podeljuje staršem globljo in učinkovitejšo avtoriteto pri vzgo­ji otrok, ko otroci in mladina rastejo v pravem spoštovanju človeških vrednot in v vedrem ter skladnem razvoju svojih duhovnih in čutnih zmožnosti.

 

Ustvariti je treba ozračje, naklonjeno čistosti

22. Ob tej priložnosti želimo opozoriti vzgojitelje in vse tiste, ki so odgovorni za skupno blaginjo družbe, na potrebo ustvarjanja ozračja, naklonjenega vzgoji za čistost, to se pravi, naklonjenega zmagi pristne svobode nad razuzdanostjo s pomočjo doslednega izpolnjevanja nravnega reda. Vse, kar po modernih sredstvih družbenega obveščanja vodi k zbuja­nju čutnosti, pospešuje razkroj nravi, prav tako tudi vsaka oblika opolzkega pisanja in nespodobnih prizorov, mora zbu­diti odkrit in enodušen odpor vseh ljudi, ki so dolžni skrbeti za napredek civilizacije in za obrambo najvišjih vrednot člo­veškega duha. Napačno je, če kdo zagovarja te zablode z dozdevnimi zahtevami umetnosti ali znanosti[25] ali išče raz­loga zanje v prostosti; ki jo na tem področju dopušča javna oblast.

Poziv državnim oblastem

23. Oblastnikom, ki so najbolj dolžni, da varujejo skupno blaginjo, in ki morejo toliko storiti za ohranitev nravnih vrednot, kličemo: ne dopustite padca pristne nravnosti svojih narodov; ne pustite, da bi se po zakoniti poti v družino, v to osnovno celico človeške družbe, uvajale navade, ki naspro­tujejo naravnemu in božjemu zakonu. Drug je način, po katerem morejo in morajo javne oblasti reševati demografski problem; treba je uvesti daljnovidne zakone, ki ščitijo dru­žino, in ljudi modro vzgajati. Tako bosta nravni zakon in svoboda državljanov zavarovana.

Dobro se zavedamo, kolike težave nalaga ta problem državni oblasti, zlasti v deželah na poti razvoja. Njihovim upravičenim skrbem smo posvetili okrožnico »Razvoj naro­dov.« S svojim prednikom Janezom XXIII. pa še ponavljamo: »Teh težav ni mogoče rešiti s tem, da ljudje slede načinom in oblikam, ki so nevredni človeka, in ki jih je mogoče raz­glašati samo tistim, ki gledajo na človeka samega in na nje­govo življenje s čisto materialističnega stališča. Prava rešitev je le v gospodarskem razvoju in družbenem napredku, ki slu­žita tako posameznim državljanom kakor vsej človeški družbi in pospešujeta resnične človeške vrednote«.[26] Težko krivico povzroči, kdor dela božjo previdnost krivo za tisto, kar je dejansko zakrivilo pomanjkanje modrosti vlad, nezadosten čut za družbeno pravičnost, sebično kopičenje snovnih dobrin ali graje vredna brezbrižnost v podvzemanju naporov in potrebnih žrtev za zagotovitev višje življenjske ravni naroda in vseh njegovih sinov.[27] Naj vse odgovorne oblasti – kakor nekatere že hvalevredno delajo – začete napore obnove s povečanimi močmi! Naj se ne neha prizadevanje za medse­bojno pomoč med vsemi deli velike človeške družine! Tukaj se odpira skoraj neomejeno področje, na katerem naj zasta­vijo svojo dejavnost velike mednarodne ustanove.

 

Znanstvenikom

24. Radi bi spodbudili tudi znanstvenike, ki morejo mnogo prispevati k blagru zakona in družine ter miru vesti, če se s primerjalnim preučevanjem trudijo globlje osvetliti po­goje, ki pospešujejo častno uravnavanje človeškega razmno­ževanja.[28] Želeti bi bilo posebej, kakor je želel že Pij XIL, da bi zdravniška veda uspela ustvariti dovolj zanesljivo podlago za uravnavanje rojstev po upoštevanju naravnih ritmov pri ženi.[29] Tako bodo znanstveniki, posebej še katoliški, pripo­mogli dokazati, da reči res tako stoje, kakor uči Cerkev, namreč da »ne more biti resničnega protislovja med božjimi postavami glede posredovanja življenja in med tem, kar je v prid pristni zakonski ljubezni.«[30]

 

Krščanskim zakoncem

25. In zdaj se naša beseda obrača prav posebej na naše sinove in hčere, posebej na tiste, ki jih Bog kliče, da mu služijo v zakonu. Ko Cerkev uči nespremenljive zahteve božje postave, oznanja istočasno in odpira z zakramenti pota mi­losti. Po zakramentih človek postane nova stvar, sposoben, da odgovori z ljubeznijo in resnično svobodo na načrt svojega Stvarnika in Odrešenika in da mu postane Kristusov jarem prijeten.[31]

Naj bi se krščanski zakonci, poslušni Kristusovemu glasu, spomnili, da se je njihov krščanski poklic, ki se je začel pri krstu, posebej opredelil in potrdil z zakramentom sv. zakona. Z njim so zakonci okrepljeni in takorekoč posvečeni, da zvesto spolnjujejo svoje dolžnosti, da uresničujejo svoje po­slanstvo do popolnosti in da dajejo svetu svoje posebno krščansko pričevanje.[32] Njim je Gospod zaupal nalogo, da kažejo ljudem svetost in milino zakona, ki ubrano združuje njihovo medsebojno ljubezen in sodelovanje z ljubeznijo Boga, Začetnika človeškega življenja.

Nikakor nočemo prezreti velikih težav, ki včasih sprem­ljajo življenje krščanskih zakoncev. Kakor za vsakogar so tudi zanje »ozka vrata in strma pot, ki pelje v življenje«.[33] Toda upanje v to življenje mora osvetljevati njihovo pot, ko se pogumno trudijo, da »na tem svetu trezno in pravično in pobožno živijo«,[34] dobro vedoč, da »podoba tega sveta preide«.[35]

Naj torej zakonci sprejmejo nase napore, ki so jim name­njeni. Pri tem naj jih krepi vera in tisto upanje, ki »ne osramoti, ker je božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan«.[36] Naj s stanovitno molitvijo prosijo božjo pomoč ter naj črpajo moči in ljubezni zlasti v neusahlji­vem vrelcu Evharistije. In če jih kdaj greh premaga, naj ne izgube poguma, temveč naj se ponižno in vztrajno zatekajo k božjemu usmiljenju, ki ga obilno podeljuje zakrament sv. pokore. Tako bodo mogli uresničiti polnost zakonskega živ­ljenja, kakor jo je opisal apostol: »Možje, ljubite svoje žene, kakor je Kristus ljubil Cerkev . . . Tako so tudi možje dolžni svoje žene ljubiti kot tvoja telesa. Kdor ljubi svojo ženo, ljubi sebe. Kajti še nikoli ni nihče svojega telesa sovražil, marveč ga hrani in neguje kakor Kristus Cerkev . . . Ta skriv­nost je velika; jaz pa pravim: v Kristusu in v Cerkvi. Vse­kakor tudi vi: vsak naj svojo ženo ljubi kakor sebe, žena pa naj moža spoštuje.«[37]

 

Apostolat med zakonci

26. Med sadovi, ki jih rodi plemenit napor za zvestobo božjemu zakonu, je eden najdragocenejših ta, da zakonci sami često žele drugim posredovati svoje izkušnje. Tako v širokem okviru poklicanosti laikov k apostolatu nastaja nova in zelo značilna oblika medsebojne pomoči med enakimi: zakonci vrše apostolat med drugimi zakonci in jim kažejo pot. Med tolikimi drugimi oblikami apostolata je to ena izmed tistih, ki se zde danes najpotrebnejše.[38]

 

Zdravnikom in zdravstvenemu osebju

27. Zelo visoko cenimo zdravnike in člane zdravstvenega osebja, ki se pri izvrševanju svojega poslanstva trudijo, da zadostijo odličnim zahtevam svojega krščanskega poklica bolj kakor katerimkoli človeškim koristim. Naj v tem vztra­jajo in ob vsaki priložnosti zagovarjajo take rešitve, ki se strinjajo z vero in zdravo pametjo. V svojem okolju naj si prizadevajo, da za te rešitve pridobe prepričanje in spošto­vanje svojih stanovskih tovarišev. Poleg tega naj imajo za svojo poklicno dolžnost, da si pridobe potrebno znanje na tem kočljivem področju. Tako bodo mogli dati zakoncem; ki se k njim zatekajo, pravilne nasvete in poštene napotke, ki jih ti po vsej pravici od njih pričakujejo.

 

Duhovnikom

28. Vas, ljubljeni sinovi duhovniki, ki ste po svojem sve­tem poslanstvu svetovavci in duhovni voditelji posameznikov in družin, nagovarjamo polni zaupanja. Vaša prva dolžnost je, da oznanjate odkrito ves cerkveni nauk o zakonu. To velja najbolj za tiste, ki poučujejo moralno bogoslovje. Duhovniki dajte pri izvrševanju svoje službe prvi zgled iskrenega pri­stanka, ki ste ga na znotraj in zunaj dolžni cerkvenemu učiteljstvu. Veste namreč, da vas k pokorščini obvezujejo ne toliko dokazna dejstva, kolikor to, da luč Svetega Duha pastirje Cerkve posebej razsvetljuje, kadar razlagajo res­nico.[39] Ne spreglejte tudi, da je izredno važno za mir vesti in za edinost krščanskega ljudstva, da se v področju nravnih kakor tudi dogmatičnih resnic vsi držijo cerkvenega učitelj­stva in da govorijo isti jezik. Zato vam iz vsega srca ponav­ljamo zaskrbljen klic velikega apostola Pavla: »Opominjamo vas, bratje, pri imenu našega Gospoda Jezusa Kristusa, go­vorite vsi isto in naj ne bo med vami razporov, temveč bo­dite popolni v enem duhu in v enem mišljenju.«[40]

29. Odlična oblika ljubezni do duš je, da v ničemer ne okrnemo zveličavnega Kristusovega nauka. Vedno pa mora to vernost spremljati strpnost in ljubezen, za kar je dal Gospod sam zgled s svojim razgovarjanjem in ravnanjem z ljudmi. Prišel je, ne da bi svet sodil, temveč zveličal;[41] bil je res nespravljiv z zlom, toda potrpežljiv in usmiljen z ljudmi. Naj v svojih težavah zakonci vedno najdejo v duhov­nikovi besedi in v srcu odmev Odrešenikovega glasu in ljubezni !

Govorite z zaupanjem, dragi sinovi, trdno prepričani, da božji Duh istočasno, ko podpira učiteljstvo v razlaganju nauka, notranje razsvetljuje srca vernikov in jih vabi, da ta nauk sprejmejo. Učite zakonce potrebno pot molitve, pripravljajte jih, da se bodo pogosto in z globoko vero za­tekali k zakramentom Evharistije in pokore, ne da bi kdaj izgubili pogum zaradi svoje slabosti.

 

Škofom

30. Dragi in častiti bratje v škofovstvu, s katerimi pobliže delimo skrb za duhovno blaginjo božjega ljudstva! Na vas obračamo ob koncu te okrožnice spoštljivo in ljubeče svojo misel. Pozivamo vas z nujno prošnjo. Na čelu duhovnikov, svojih sodelavcev v sveti službi. in svojih vernikov, se vztrajno in nenehno trudite za varstvo in svetost zakona, da ga bodo mogli zakonci vedno bolj živeti v vsej njegovi člo­veški in krščanski polnosti. Imejte to poslanstvo za eno izmed najbolj odgovornih del in nalog, ki so vam zaupane v sedanjem času. Kakor veste, zahteva ta dolžnost skupno dušnopastirsko delo na vseh področjih človeške, zlasti gospo­darske, kulturne in družbene dejavnosti. Samo če bodo vsa ta področja hkrati napredovala in če se bo zvesto izpolnjeval načrt, ki ga ima Bog o svetu, bo postalo življenje staršev in otrok v okolju družin znosnejše, lažje in veselejše, sožitje v človeški družbi pa bo bolj bratsko in miroljubno.

 

Končni poziv

31. častiti bratje, dragi sinovi in vsi ljudje dobre volje! Kličemo vas k velikemu delu vzgoje, napredka in ljubezni; na osnovi nauka Cerkve, katerega zvesto čuva in razlaga Petrov naslednik s svojimi brati v škofovstvu. Zares veliko delo za svet in za Cerkev je to. O tem smo globoko prepričani. Človek namreč more najti pravo srečo, po kateri hrepeni z vsem svojim bitjem, samo, če spoštuje zakone, ki jih je Bog zapisal v njegovo naravo in če jih spolnjuje razumno in z ljubeznijo. Na vse to delo, kakor tudi na vas vse in še po­sebej na zakonce kličemo obilje milosti svetega in usmilje­nega Boga. Radi vam dajemo svoj apostolski blagoslov, ki naj bo jamstvo teh milosti.

 

Dano v Rimu pri Sv. Petru na praznik sv. apostola Jakoba, 25. julija 1968, v šestem letu našega papeževanja.

PAPEŽ PAVEL VI.

 


[1] Prim. Pij IX., okr. »Qui pluribus«: Pii IX P. M. Acta, 1, 9-10; Sv. Pij X., okr. »Singulari quadam«: AAS 4 (1912) 658; Pij XL, okr. »Casti Connubii«: AAS 22 (1930) 579-581; Pij XIL, nagovor »Magni­ficate Dominum«: AAS 46 (1954) 671-672; Janez XXIII, okr. »Mater et Magistra«: AAS 53 (1961) 457.

[2] Prim. Mt 28, 18-19.

[3] Prim. Mt 7, 21.

[4] Prim. »Catech. Rom. Conc. Trid.«, pars II, c. VIII; Leon XIII, okr. »Arcanum«: Acta Leonis XIII, 2 (1880) 26-29; Pij XL, okr. »Di­vini Illius Magistri«: AAS 22 (1930) 58-61; okr. »Casti Connubii«: AAS 22 (1930) 545-546; Pij XIL, nagovor članom italijanskega zdrav­niškega društva sv. Luka: Discarsi e Radiomessaggi di S. S. Pio XII, VI 191-192; nagovor udeleženkam kongresa italijanske babiške zveze: AAS 43 (1951) 835-854; nagovor kongresu združenja, ki se imenuje »Družinska fronta« in »Združenju številnih družin«: AAS 43 (1951) 857-859; nagovor udeležencem VII. svetovnega kongresa hematologov: AAS 50 (1958) 734-735; Janez XXIII, okr. »Mater et Magistra«: AAS 53 (1961) 446-447; Conc. Vat. II., past. konstitucija »Veselje in upanje« 47-52: AAS, 58 (1966) 1067-1074. Zakonik cerkvenega prava: kan. 1067; 1068, § 1; 1076, § 1-2.

[5] Prim. Pavel VL, nagovor kardinalskemu zboru: AAS 56 (1964) 588; nagovor shodu strokovnjakov za demografska in družinska vpra­šanja: AAS 57 (1965) 388; nagovor italijanskemu združenju za babi­štvo in ginekologijo: AAS 58 (1966) 1168.

[6] Prim. 1 Jan 4, 8.

[7] Ef 3, 15.

[8] Conc. Vat. II., past. kanstitucija »Veselje in upanje« 50: AAS 58 (1966) 1070-1072.

[9] Prim. Sv. Tomaž, Sum. Theol. I-II, q. 94, a. 2.

[10] Prim. Conc. Vat. IL, past. konstitucija »Veselje in upanje« 50-51: AAS 58 (1968) 1070-1073.

[11] Prim. prav tam 49: AAS 58 (1966) 1070.

[12] Prim. Pij XI, okr. »Casti Connubii«: AAS 22 (1930) 560; Pij XII, nagovor udeleženkam kongresa italijanske babiške zveze: AAS 43 (1951) 843.

[13] Prim. okr. »Mater et Magistra«: AAS 53 (1961) 447.

[14] Prim. »Catech. Rom. Conc. Trid.«, pars II, c. VIII; Pij XI., okr. »Casti Connubii«: AAS 22 (1930) 562-564; Pij XII., nagovor članom italijanskega zdravniškega društva sv. Luka: Discorsi e Radiomessaggi di S. S. Pio XII., VI 191-192; nagovor udeleženkam kongresa italijanske babiške zveze: AAS 43 (1951) 842-843; nagovor kongresu združenja, ki se imenuje »Družinska fronta« in »Združenju številnih družin«: AAS 43 (1951) &57-859; Janez XXIII., okr. »Pacem in terris«: AAS 55 (1963) 259-260; Conc. Vat. II, past. konstitucija »Veselje in upanje« 51: AAS 58 (1966) 1072.

[15] Prim. Pij XI., okr, »Casti Connubii«: ASS 22 (1930) 565; odlok sv. oficija z dne 22. 2. 1940: AAS 32 (1940) 73; Pij XII. nagovor ude­leženkam kongresa italijanske babiške zveze: AAS 43 (1951) 843-844; nagovor udeležencem VII. svetovnega kongresa hematologov: AAS 50 (1958) 734-735.

[16] Prim. »Catech. Rom. Conc. Trid.«, pars II, c. VIII; Pij XL, okr. »Casti Connubii«: AAS 22 (1930) 559-561; Pij XIL, nagovor udele­ženkam kongresa italijanske babiške zveze: AAS 43 (1951) 843; nagovor udeležencem VII. svetovnega kongresa hematologov: AAS 50 (1958) 734-735; Janez XXIII., okr. »Mater et Magistra«: AAS 53 (1961) 447.

 

[17] Prim. Pij XII., nagovor udeležencem V. kongresa zveze italijan­skih katoliških pravnikov: AAS 45 (1953) 798-799.

[18] Prim. Rim 3, 8.

[19] Prim. Pij XII., nagovor udeležencem XXVI. kongresa italijanske zveze urologov: AAS 45 (1953) 6’74-675; nagovor udeležencem VII. sve­tovnega kongresa hematologov: AAS 50 (1958) 734-735.

[20] Prim. Pij XIL, nagovor udeleženkam kongresa italijanske babi­ške zveze: AAS 43 (1951) 846.

[21] Prim. nagovor udeležencem XXVI. kongresa italijanske zveze urologov: AAS 45 (1953) 674-675; vaditeljem in članom italijanske zveze imenovana »Roženica« in italijanske zveze slepih: AAS 48 (1956) 461-462.

[22] Lk 2, 34.

[23] Prim. Pavel VI., okr. »Populorum progressio«: AAS 59 (1967) 268.

[24] Prim. Rim 8.

[25] Prim. Conc. Vat. II., odlmek »Med čudovitimi« 6-7: AAS 56 (1964) 147.

[26] Okr. »Mater et Magistra«: AAS 53 (1961) 447.

[27] Prim. okr. »Populorum progressio« 48-55: AAS 59 (1967) 281-284.

[28] Conc. Vat. II., past. konstitucija »Veselje in upanje« 52: AAS 58 (1966) 1074.

[29] Nagovor kongresu združenja ki se imenuje »Družinska fronta« in »Združenju številnih družin«: AAS 43 (1951) 859.

[30] Conc. Vat. II., past. konstitucija »Veselje in upanje« 51: AAS 58 (1966) 1072.

[31] Prim. Mt 11, 30.

[32] Prim. Conc. Vat. II., past. konstitucija »Veselje in upanje« 48: AAS 58 (1966) 1067-1069; dogm. konstitucija »Luč narodov« 35: AAS 57 (1965) 40-41.

[33] Mt 7, 14; prim. Hebr 12, 11.

[34] Prim. Tit 2, 12.

[35] Prim. 1 Kor 7, 31.

[36] Rimlj 5, 5.

[37] Ef 5, 25, 28-29, 32-33.

[38] Prim. Conc. Vat. IL, dogm. konstitucija »Luč narodov« 35 in 41: AAS, 57, (1965) 40-45; past. konstitucija »Veselje in upanje« 48-49: AAS 58 (1966) 1067-1070; odlok o laiškem apostolatu 11: AAS 58 (1966) 847-849.

[39] Prim. Conc. Vat. II., dogm. konstitucija »Luč narodov« 25: AAS 57 (1965) 29-31.

[40] 1 Kor 1, 10.

[41] Prim. Jan 3, 17.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

 
%d bloggers like this: