Življenje je največja vrednota

  • Blog Stats

    • 15,181 hits

Iskanje etičnih rešitev v Evropski uniji

Tadej Strehovec

 

Evropska unija je v začetku leta 2007 vstopila v t.i. Sedmi okvirni raziskovalni program. S posebno slovesnostjo se je pričel petletni program, ki bo dal nov zagon evropskim raziskavam. Proračun tega programa tehta 53 milijard eurov in zajema pet področij: sodelovanje med industrijo in raziskovalci; zamisli – odkritja, ki spreminjajo naše zaznavanje sveta; človeški viri – dodatno usposabljanje raziskovalcev; zmogljivosti – raziskovalne infrastrukture ter regionalne in mednarodne raziskovalne dejavnosti ter jedrske raziskave in usposabljanje. Eden od ciljev okvirnega programa je v EU razviti evropsko raziskovalno območje, neke vrste skupni trg za vedno večje sodelovanje in inovacije. „Če hočemo okrepiti konkurenčnost in se spopasti z izzivi prihodnosti, kot so staranje prebivalstva in podnebne spremembe, so raziskave bistvenega pomena.“ „ Naša edina možnost, da ostanemo korak pred ostalim svetom, je prav naš intelektualni potencial,“ je dejal naš evropski komisar za znanost in raziskave Janez Potočnik. EU pričakuje, da bo ob zaključku okvirnega programa v svetovnem vrhu po številu novih tehnologij, ki bodo zagotavljale rešitve problemov, kot so onesnaževanje in hude bolezni.

 

Kot katoličani se omenjenega razvoja veselimo, še zlasti takrat, ko sledi osnovnim etičnim standardom in ko je namenjen vsem ljudem – ne samo bogatim in tistim, ki živijo v najbolj razvitih družbah. Strinjamo se lahko, da je intelektualni potencial tisto, po čemer ima Evropa izrazito prednost, vendar pa je tudi tukaj ključno, ali bo ta potencial vključeval tiste etične varovalke, ki bodo znanost in družbo varovale pred morebitnimi zlorabami. Evropska Unija je prav v ta namen ustanovila posebno Skupino za etiko, znanost in tehnologije, ki Evropski komisiji pripravlja svoja stališča o njeni zakonodajni in raziskovalni politiki. Tako je v zadnjih letih pripravila kar nekaj stališč o kloniranju živali v prehrambene namene, nanomedicini, raziskavah na izvornih celicah ter genetskem testiranju. Poleg omenjene skupine, pa je Evropska komisija, znotraj Sedmega okvirnega raziskovalnega programa, ustanovila posebno Skupino izvedencev (The Group of experts), ki nadzirajo in presojajo vse tiste raziskovalne programe, ki jih financira EU in se izvajajo na ljudeh, zarodkih in živalih. Ta skupina, znotraj katere deluje spodaj podpisani avtor, se konkretno ukvarja z izdelavo mnenj o posameznih raziskovalnih projektih, ter s t.i. etičnim monitoringom, kjer se nadzirajo že začeti  programi. Osnovni namen te skupine je, da pod vidikom etičnih standardov priporoči ali pa odsvetuje posamezne raziskovalne programe.

 

Eno izmed etično najbolj problematičnih področij današnjih raziskav je razvoj t.i. terapij, ki temeljijo na človeških izvornih celicah. Gre za celice človeškega telesa, ki imajo neverjetno sposobnost, da se v neskončnost razmnožujejo in se lahko specializirajo v katero koli celico človeškega telesa. Takšne celice danes predstavljajo revolucijo na področju zdravljenja različnih poškodb in bodo v prihodnje lahko odličen vir novih organov za potrebe transplantacij. Mnogi že danes napovedujejo, da bo mogoče iz teh celic vzgojiti nove organe ali celo dele človeških teles s katerimi bi uspešno zdravili hudo bolne ljudi. Ko se je leta 2006 sprejemal Sedmi okvirni raziskovalni program so se omenjene raziskave pojavile kot eden največjih političnih problemov. Osnovni problem teh raziskav je bil način, kako in od kod pridobivati omenjene celice. Kot je danes že splošno znano, ločimo tri osnovne vire pridobivanja izvornih celic: telo odraslega človeka, kri iz popkovnice novorojenega otroka in človeški zarodek. Prva dva vira ne predstavljata bistvenih etičnih dilem; embrionalne izvorne celice pa predstavljajo enega največjih etičnih dilem na področju današnjih raziskav. Gre za konkretno vprašanje, ali lahko družba (Evropska komisija) finančno podpira raziskave na celicah, ki jih je potrebno odvzeti iz človeškega zarodka? Ali konkretneje, ali so etično sprejemljive raziskave, ki za razvoj novih oblik zdravljenj nujno vključujejo uničevanje nerojenih človeških življenj?

 

S tem konkretnim vprašanjem, so se junija in julija 2006 soočali (tudi naši) poslanci v Evropskem parlamentu (EP), kot tudi Svet ministrov Evropske Unije (SEU). V EP je bil raziskovalni program, ki je, navkljub številnim ugovorom, vključeval raziskave na embrionalnih izvornih celicah, z večino izglasovan; v Svetu ministrov EU pa je bila situacija dosti bolj zaostrena. Vse države, razen Slovenije, so se izjasnile o omenjenem programu ter s tem povzročile »pat položaj« v katerem je Slovenija postala »jeziček na tehtnici«. V takšni politični situaciji se je naša država znašla pod pritiskom, da se jasno opredeli do omenjenih raziskav. Navkljub odklonilnemu mnenju Državne komisije za medicinsko etiko in posebni izjavi Komisije Pravičnost in mir pri SŠK z naslovom Človeško življenje ni potrošni raziskovalni material se je Vlada RS odpovedala dotedanjemu pogledu na tovrstne raziskave in omenjeni, etično zelo sporen program EU čez noč in brez sleherne razprave podprla.  Mnogi smo se v naši državi ob tem čutili izigranega in ob tem začutili potrebo, da omenjene teme postanejo bolj prisotne v naših medijih kot tudi, da se etiki v znanosti posveti večja pozornost.

 

Konkretni rezultat omenjene odločitve SEU je bila podpora tovrstnim raziskavam. Čeprav je bil na ravni SEU sprejet poseben protokol, ki je prepovedoval financiranje tistih raziskav, ki bi neposredno uničevale človeške zarodke, pa so postale dovoljene raziskave na izvornih celicah, ki bi bile pridobljene iz drugih (privatno) financiranih raziskav. S to salomonsko rešitvijo, so odprli vrata tem raziskavam in neposredno povzročili »lov« na človeške zarodke. Običajno gre to za zarodke, ki ostanejo neuporabljeni v postopkih umetne oploditve, oz. jih v nekaterih državah ustvarjajo izključno v raziskovalne namene. Ob tem velja omeniti, da so embrionalne izvorne celice, za razliko od odraslih izvornih celic, še vedno brez sleherne terapevtske vrednosti. V dosedanjih izjemno dragih raziskavah so se omenjene celice izkazale kot zelo nevarne iz dveh razlogov: ob vnosu v telo bolnika se te celice obnašajo kot rakasta tkiva in drugič, ker povzročajo hudo imunsko reakcijo. Zato vedno več raziskovalcev danes nasprotuje tovrstnim raziskavam, ne samo zaradi etičnih, temveč tudi zaradi znanstvenih razlogov.

 

Kot je bilo že omenjeno, se je v razpravo o financiranju omenjenih raziskav vključila tako slovenska kot tudi vesoljna Cerkev. Septembra leta 2006 je papeška Akademija za življenje (PAV) v Vatikanu pripravila odmevno mednarodno konferenco na temo izvornih celic z naslovom “Matične celice – Kakšna naj bo zdravljenje v prihodnosti?” Na omenjeni konferenci so sodelovali najboljši strokovnjaki tako na področju odraslih kot tudi embrionalnih izvornih celic. Skupna ugotovitev je bila, da rezultati raziskav na slednjih še vedno ne opravičujejo ustvarjanja in uničevanja človeških zarodkov. Ob tem je tedanji predsednik PAV mons. Elija Sgreccia poudaril besede pokojnega papeža Janeza Pavla II., da noben razlog ne more opravičevati ubijanja in uničevanja človeških življenj (Janez Pavel II. 1995, 58). To še prav posebej velja za tovrstne raziskave, v katere se želimo Slovenci ne samo politično, temveč tudi praktično vključiti. Znano je, da imajo slovenski oddelki za reproduktivno medicino nadpovprečne rezultate pri postopkih umetne oploditve. To pomeni, da v omenjenih postopkih ustvarijo veliko število zarodkov od katerih samo majhen odstotek preživi. V Sloveniji so tako v ustanovah za zdravljenje neplodnosti med leti 1984 in 2002 ustvarili 39.697 človeških zarodkov, od katerih se je rodilo samo 2.324 otrok; ostali pa so bili uničeni (Virant-Klun, Meden-Vrtovec, in Tomaževič 2002, 200–201). Z dejstvom, da pri tem ostanejo t.i. odvečni zarodki, ki jih starši ne želijo več uporabiti, se postavlja vprašanje, ali bi jih bilo etično dopustno uničiti za pridobivanje embrionalnih izvornih celic? Stvar se še dodatno zaplete, ko se pojavljajo domneve, da bi bili tujci oz. ženske iz drugih držav, ki pridejo na t.i. zdravljenje neplodnosti, deležne posebnega popusta pri plačevanju zdravljenja, v kolikor bi »prostovoljno« darovale človeške zarodke v raziskovalne namene. S tem vprašanjem se v naši državi sicer ukvarja Državna komisija za medicinsko etiko, ki je pristojna za dajanje tudi omenjenih dovoljenj. Na katoličanih, še zlasti na teologih, zdravstvenih delavcih in delavcih v naravoslovju pa je naloga, da se omenjenim težnjam zoperstavimo in dajemo večji poudarek etiki, tako pri izobraževanju kot tudi pri svojem delu in razmišljanju. Samo odločitev za kulturo življenja, ki spoštuje človeško življenje od spočetja do naravne smrti, nosi obljubo prihodnosti in miru.

 

 

 

Literatura:

Janez Pavel II. 1995. Evangelij življenja (Evangelium Vitae). Ljubljana: Družina.

Komisija Pravičnost in mir pri SŠK. 2006. Človeško življenje ni potrošni raziskovalni material, http://pravicnost-mir.rkc.si/?id=11&fmod=2.

Virant-Klun, I., H. Meden-Vrtovec, in T. Tomaževič. 2002. Od nastanka gamet do rojstva. Radovljica: Didakta.

 

 

 

 

 

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

 
%d bloggers like this: