Življenje je največja vrednota

  • Blog Stats

    • 15,253 hits

Izvorne celice

Argumenti proti raziskovanju na zarodnih izvornih celicah

Dr. Tadej Strehovec

 

V strokovni literaturi se na splošno omenjajo številni argumenti, ki govorijo proti raziskavam na zarodnih matičnih celicah (ZMC). Prvi se dotika človeških zarodkov, ki jih raziskovalci za takšne raziskave uničijo. Ob tem se je potrebno zavedati, da je bil vsak odrasli človek v preteklosti tudi zarodek. Zato je uničenje človeškega zarodka v teh raziskavah, v bistvu uboj človeškega življenja. Drugi razlog je v tem, da so navkljub številnim lepim obljubam ZMC nevarne za človeka. Ob njihovem vnosu v telo bolnika te vedno izzovejo imunsko reakcijo in se spremenijo v rakaste celice. Zato so tovrstne celice dosti bolj nevarne kot odrasle matične celice, ki jih lahko najdemo v telesu odraslega in na katerem že sedaj temeljijo odlične oblike zdravljenj. Ob raziskavah na ZMC se postavlja tudi vprašanje, zakaj je potrebno, da Evropska Unija financira raziskave na ZMC, ki bi jih pridobivali iz odvečnih zamrznjenih? Ali ne bi bilo bolj primerno, da bi neplodnim parom omogočili posvojevanje zarodkov in bi s tem rešili njihova življenja? Prav tako je potrebno vedeti, da za uspešen razvoj raziskav na ZMC ne bodo dovolj samo zamrznjeni odvečni človeški zarodki (ki za raziskovanje niso najbolj primerni), temveč da bo v prihodnosti nujno potrebno legalizirati ustvarjanje zarodkov izključno v raziskovalne namene, kot tudi kloniranje v t.i. terapevtske namene. Zato so popolnoma upravičene napovedi, da bomo lahko v prihodnosti, za potrebe tovrstnih raziskav, priče nastanku prave industrije, ki bo proizvajala na sto tisoče človeških zarodkov v t.i. »embrionalnih farmah«. Za ustvarjanje teh številnih zarodkov bodo raziskovalci potrebovali tudi številne jajčne celice, ki jih bodo ženske »darovale« proti plačilu. Zato se zagovornice t.i. feministične bioetike upravičeno bojijo, da bodo tovrstne raziskave prizadele predvsem neizobražene in depriviligirane ženske, ki bodo zaradi revščine prisiljene prodajati svoje spolne celice. To pa pomeni, da bodo raziskovalci v imenu utopičnih obljub, ne samo uničevali človeška življenja, temveč tudi izkoriščali ženska telesa in njihova življenja izpostavljali resnim negativnim posledicam tovrstnega odvzema. 

  

 

Človek, matične celice in njegovo zdravje

dr. Tadej Strehovec

 

         Konec lanskega novembra so predstavniki biotehnološkega podjetja Advanced Cell Technology objavili rezultate svoje raziskave na področju pridobivanja matičnih celic s kloniranjem človeškega zarodka. Prenos dednega zapisa iz kožne celice odraslega človeka v jajčno celico, ki ji predhodno odstranimo njen dedni zapis, omogoča nastanek novega življenja, ki se gensko skoraj ne razlikuje od osebe, ki jo želimo klonirati. Z nastankom takšnega življenja pa je znanost prestopila občutljivo mejo etično sprejemljivega in koristnega.

         Šestčlanska raziskovalna skupina, ki jo je vodil prof. J. B. Cibelli, je za ta poskus pridobila 7 darovalk jajčnih celic starih od 24 do 32 let.[1] Po predhodnem psihološkem testu so jim odvzeli skupno 71 jajčnih celic, od katerih je bilo v času odvzema zrelih 57 jajčnih celic. Od tega so 19 jajčnim celicam odstranili dedni zapis in jim vnesli dedni zapis iz kožnih celic, ki so jih predhodno odvzeli nekaterim prostovoljcem. Po dvanajstih urah so opazili, da se v 7 jajčnih celicah pojavljajo aktivnosti značilne za oplojene jajčne celice. Po treh dnevih so raziskavo prekinili z natančno določitvijo celic, ki so nastale v tako pridobljenih zarodkih. S to raziskavo so raziskovalci testirali tehniko t.i. »kloniranja«, ki jo poznamo iz primera kloniranja ovce Dolly pred petimi leti.

Kaj pomeni v današnjem času takšna raziskava? Biotehnologija je eno izmed področij, ki se danes najhitreje razvija. Izredna finančna sredstva, ki jih vlagajo predvsem farmacevtska podjetja predstavljajo silovit zagon v iskanju novih oblik zdravljenja in izdelavi novih zdravil. Odločilno vlogo imajo spoznanja s področja genomike in citologije, ki so v zadnjih nekaj letih doživela izreden razvoj. Trenutno poteka glavnina raziskav na področju funkcionalne genomike oz. proteinomike (odkrivanje povezav med dednim zapisom, beljakovinami in boleznimi), genske terapije (raziskovanje različnih posrednikov, ki omogočajo uspešen iznos in vnos genov v dedni zapis celice) in na področju raziskav matičnih celic.[2] Zlasti slednje obljublja številne nove možnosti na področju zdravljenja obolelih tkiv oz. presajanja organov. Eden glavnih problemov današnje medicine je namreč v tem, da za zdravljene hudih bolnikov (npr. srčnih) ni na razpolago ustreznega števila organov, ki bi bili primerni za presaditev. Poleg tega se medicina srečuje s problemom zavrnitvene reakcije tako presajenih organov, ki jih bolnikov imunski sistem čuti kot tujek in jih želi uničiti. Takšni bolniki so zato podvrženi zdravilom, ki zmanjšujejo njihovo imunsko odpornost. Medicina zato vlaga velike napore v raziskave na matičnih celicah, ki obljubljajo nastanek zadostnih količin gensko identičnih tkiv in organov, ki bodo na eni strani zadovoljili potrebe po zadostnem številu potrebnih organov (zaradi pomanjkanja organov danes veliko bolnikov sploh ne dočaka presaditve), po drugi strani pa bodo zmanjšali ali celo odpravili imunski odgovor bolnika. Izredna finančna sredstva, koristi in pozitivni izsledki na živalih spodbujajo raziskovalce, da bi čimprej razvili ustrezne tehnike za pridobivanje takšnih organov. Ob tem pa se raziskovalci srečujejo s številnimi kritikami na račun etičnosti takšnih raziskav.

Osnovni problem takšnih raziskav je v tehniki jedrnega prenosa v jajčno celico, ki vodi v nastanek zarodka. Za pridobivanje gensko identičnih tkiv so nujno potrebne matične celice, ki imajo to lastnost, da jih pod določenimi pogoji lahko spremenimo (diferenciramo) v skoraj katero koli vrsto tkiv. Te matične celice pa lahko v najbolj neokrnjeni obliki najdemo prav v zarodkih.[3] Zato raziskovalci v sklopu teh raziskav opravljajo številne poskuse, da bi v terapevtskem (ne reproduktivnem) smislu klonirali človeški zarodek (se pravi ustvarili bolnikovega enojajčnega dvojčka na ravni embrija), ga vzgajali do šestega dneva starosti, ko so v njegovem telesu navzoče že številne matične celice, in nato prekinili njegove življenjske procese z namenom, da bi mu odvzeli te matične celice. S tem se življenje zarodka seveda predčasno prekine. Tako pridobljene matične celice bi nato ob posebnih pogojih razmnožili in uporabili za izdelavo ustreznih tkiv in organov. Ob tem je potrebno vedeti, da so ti postopki še v začetni fazi in da bo do konkretnih rezultatov potrebno počakati od 3 do 10 let. Mnogi vidijo hitrost teh raziskav v povezavi z iskanjem etičnega soglasja med bioetiki, pravniki, in teologi. Tako je rešitev problema industrijskega izdelovanja človeških zarodkov za raziskovalne namene in njihova prekinitev življenja, skupni imenovalec vseh prizadevanj za ustrezno pravno uravnavanje teh raziskav.

Kdaj se prične človeško življenje? Ali je človeški zarodek nosilec človeškega dostojanstva? Ali je dovoljeno ustvarjati in prekinjati življenja človeških zarodkov z namenom, da bi iznašli nove oblike zdravljenj? To je nekaj vprašanj, ki že nekaj let spodbuja k premislekom številne strokovnjake, ko želijo doseči soglasni odgovor na te izzive. Da gre za izredno težko delo, govorijo neštevilne debate o začetku človeškega življenja in o pravnem položaju zarodka. Katoliška teologija razume človeško življenje kot nenehni proces od vstopa moške spolne celice (semenčeca) v jajčno celico do naravne smrti.[4] Oblikovanje novega dednega zapisa omogoča individualnost novega bitja in njegovo animizacijo. S tem pa postaja človeški zarodek od zigote naprej član človeške vrste in nosilec pravice do življenja.[5] V tem so katoličani skupaj s pravoslavnimi od vseh ostalih verskih izročil nekaj posebnega. Islam, judovstvo in številne protestantske cerkve imajo do človeškega bitja v najzgodnejših oblikah različna stališča. Vsi sicer priznavajo poseben položaj takšnih celic, vendar pa jim ne priznajo človeškega dostojanstva, kot ga ima odrasli človek.[6] Prav tako zarodku ne pripisujejo absolutne pravice do življenja, kot to priznava katoliška teologija. Še posebej se takšna »moderna« drža izraža ob problemu t. i. odvečnih zarodkov, ki nastanejo pri oploditvi v epruveti. V večini primerov zdravljenja neplodnosti ostaja na razpolago še nekaj v epruveti ustvarjenih embrijev, ki jih v Sloveniji zamrznjene hranimo do pet let (v izjemnih primerih do deset let). V kolikor teh zarodkov mati ne donosi, jih je potrebno po preteku tega časa uničiti. Tako se v svetu srečujemo s problemom ogromnega števila odvečnih zarodkov, ki čakajo na uničenje, oziroma na uporabo za znanstvene raziskave.[7] V zvezi z raziskavami matičnih celic je znana odločitev predsednika Busha, ki je avgusta lani dovolil uporabo okoli 30.000 odvečnih embrijev za raziskovalne namene. Ob tem je sicer poudaril, da se ne strinja s proizvajanjem zarodkov z edinim namenom, da na njih izvajajo raziskave in jih nato uničijo. Vendar pa uporaba odvečnih zarodkov, kljub dobremu namenu raziskovalcev, ostaja še naprej etično in moralno zelo sporno.

Poleg tehnike jedrnega prenosa v jajčno celico pa velja omeniti še druge poti za pridobivanje matičnih celic, ki so etično dosti manj sporne oz. sploh nesporne. Tako obstaja možnost, da pridobijo matične celice iz popkovine ob rojstvu otroka. Te celice se lahko zamrznejo in se jih lahko uporabi ob času, ko bo otrok potreboval takšne celice. Druga možnost predstavlja tehnika spreminjanja odraslih celic v matične celice. To pomeni, da je možno spremeniti npr. celice kostnega mozga v celico, iz katere lahko pridobijo npr. živčno ali pa srčno celico. Pri tem pa je pomembno, da se je pri takšni tehniki možno izogniti nastanku zarodka, kot je to nujno pri tehniki, ki jo je predstavilo podjetje Advanced Cell Technology. Problem takšnih etično manj spornih tehnik je v tem, da je spreminjanje celic v matične celice še v povoju in da bo poteklo še nekaj časa do terapevtske uporabe.

         Ko govorimo o človekovem zdravju in s tem v zvezi raziskave na matičnih celicah, velja omeniti, da je zelo majhna razlika med tem, ko znanost v iskanju zdravja služi človeku, in trenutkom, ko znanost prične žrtvovati človeško življenje za dosego svojih uspehov. Najnovejša poročila to dokazujejo. Človeško življenje postaja predmet številnih trgovanj, preračunavanj in koristi. Svetost in nedotakljivost človeškega življenja, ki je nekaj tipično krščanskega, mnogi razumejo kot glavno oviro za napredek znanosti in največjo nevarnost za bolnike. To se še posebej čuti ob teh raziskavah, ko vsi zelo hitijo. Ekonomski in politični pritiski vodijo raziskovalce, da se odpovedujejo klasični poti raziskovanja, ko so tehnike predhodno izpopolnjevali in preverjali na živalih, v primeru Advanced Cell technology pa hitijo z uporabo še nepreverjenih tehnik.[8] Kakor koli že, biotehnologija postaja v današnjem svetu nosilec izrednega upanja in optimizma. V marsičem se ji vsi pridružujemo in jo podpiramo. Ta podpora pa se postavi na preiskušnjo v vesti vsakega posameznika, ko se sreča z življenjem nerojenega in nedolžnega. Slovenci smo v tem oziru še daleč od teh problemov, vendar pa se čas soočenja z njimi tudi pri nas nepreklicno bliža.

Literatura: 

[1] Jose B. Cibelli idr., Somatic Cell Nuclear Transfer in Humans: Pronuclear and Early Embryonic Development, v: The Journal of Regenerative Medicine, št. 2 (2001), 25-31.

[2] Pojem “matičnih celic” (stem cells) zajema  v slovenskem jeziku vse celice, ki so izvorne, omnipotentne, totipotentne, pluripotentne, multipotentne, unipotentne (progenitorske) oz. embrionalne.

[3] Natančneje v prvih zarodnih celicah oz. v celicah notranje mase v zarodku, ko je še v stadiju blastociste.

[4] Prim. Kongregacija za nauk vere, Izjava o namernem splavu, v: ASS 66 (1974), 738; Veselje in veličina življenja, CD 4, Ljubljana 1980, 21-32.

[5] Prim. Papeški svet za pastoralo zdravstvenih delavcev, Listina zdravstvenih delavcev, CD 88, Ljubljana 2000, 46.

[6] Prim. National Bioethics Advisory Commission, Ethical Issues in Human Stem Cell Research (Volume III.: Religious perspectives), Rockville, Maryland 2000.

[7] Za ilustracijo lahko omenim, da so v Veliki Britaniji med leti 1991 in 1998 ustvarili za zdravljenje neplodnosti 763.509 zarodkov, od tega so 237.603 zarodkov uničili, 48.444 pa uporabili za raziskave in nato uničili. Ostale so uporabili za zdravljenje neplodnosti. Prim. Departement of Health, Stem Cell Research: Medical Progress with Responsibility, London 2000, 32.

[8] Znano je, da je v primeru sicer reproduktivnega kloniranja ovce Dolly uspelo to šele v 277 poskusu. V primeru človeka pa gre to še počasneje in dosti težje.

 

 

 

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

 
%d bloggers like this: