Življenje je največja vrednota

  • Blog Stats

    • 15,253 hits

Kontracepcijski kamen spotike

25. julija 1968 je bila objavljena okrožnica. Humanae vitae (O posredovanju človeškega življenja), v kateri se je papež Pavel VI. odločil za prepoved umetnih kontracepcijskih sredstev, kot dovoljeno pa je izpostavil naravno metodo neplodnih dni. Okrožnica, ki je bila objavljena v razburkanem pokoncilskem času, ko so bila pričakovanja glede »liberalizacije« cerkvenih stališč na najrazličnejših področjih zelo velika, je zaradi domnevnega nazadnjaštva takoj postala kamen spotike in to ostaja še danes. Ne nazadnje se Pavla VI., ki je umrl pred tridesetimi leti (6. avgusta 1978), marsikdo še vedno spominja (le) po njej. Kakšno je sporočilo okrožnice 40 let pozneje, smo se pogovarjali z moralnim teologom dr. TADEJEM STREHOVCEM.

 

Zakaj se Cerkev oziroma njeno učiteljstvo sploh čuti poklicano govoriti o spolnosti? Ali ni spolna morala stvar intimnosti zakonskih spalnic? Tako so se glede uravnavanja rojstev recimo odločili protestanti …

Cerkev samo sebe razume kot ustanovo, ki jo je Jezus Kristus postavil, da vernim ljudem kaže avtentično pot za njenim ustanoviteljem. Hoja za Kristusom, h kateri je poklican vsak kristjan, pa zahteva določene življenjske izbire, tudi na področju spolnosti. Ko Cerkev razmišlja o svoji vlogi v svetu, se opredeljuje tudi za varuhinjo moralnega naravnega zakona in vrednot. V tej luči razmišlja o vseh vidikih človeškega življenja, tudi o spolnem. Ko govoriva o spolni etiki, je treba sicer vedeti, da se cerkveno učiteljstvo dolga stoletja do uravnavanja rojstev – in celo splava – ni posebej opredeljevala. Šele v zadnjih desetletjih je vprašanje kontracepcije postalo izrazito aktualno, in sicer med samimi verniki, ki so se obrnili na papeža, naj pojasni cerkveni nauk na tem področju. Pobudnik za obravnavo tega vprašanja ni bilo cerkveno učiteljstvo, temveč verniki.

 

V zgodovini Cerkve so se marsikatere moralne sodbe izkazale za kulturno in zgodovinsko pogojene in so doživele spremembo. Poglejmo samo vprašanje smrtne kazni. Ali je to mogoče reči tudi za nauk o kontracepciji, čeprav to področje, kot pravite, nima prav dolge tradicije papeškega izrekanja?

Vaše vprašanje meri na zmotljivosti oziroma nezmotljivosti tega nauka. Ali je nauk Cerkve o kontracepciji, ki ga podaja orkožnica Humanae vitae, res trajen, večen in nespremenljiv ali pa to ni? Ko je Pavel VI. izdal to okrožnico, tega ni storil v slovesni liturgični formi, ex chatedra, kar bi pričalo o nezmotljivosti in tako tudi nespremenljivosti nauka. Vendar pa v moralni teologiji velja, da tako izrečen nauk Cerkve, kot je bil v tem primeru, velja za najbolj zanesljiv nauk v določenem zgodovinskem trenutku. Na temelju znanja, ki ga ima, na temelju refleksije nauka vere od svojih začetkov, se je Cerkev odločila in predstavila nauk o kontracepciji kot najbolj varen za tiste kristjane, ki želijo hoditi za Kristusom tudi na področju spolnosti.

 

Na čem je Pavel VI. utemeljil prepoved uporabe umetne kontracepcije?

Pri iskanju odgovora na to vprašanje je treba najprej vstopiti v sam način razmišljanja Cerkve. Ko govorimo o kontracepciji, praviloma vedno govorimo iz perspektive posameznega para, ki želi uporabljati kontracepcijo, Cerkev pa na to področje gleda iz druge perspektive: z zornega kota teološkega nauka, družbe in njene prihodnosti. Konkretno to pomeni, da si ob obravnavi kontracepcije najprej zastavlja nekaj temeljnih vprašanj, na katera išče odgovore. Prvo tako vprašanje je, ali so kontracepcijska sredstva sploh koristna in neškodljiva za telesno zdravje zakoncev. Druga stvar je, kakšen vpliv ima kontracepcija na odnose med zakoncema: ali jih krepi ali slabi? Kako kontracepcija vpliva na trdnost zakonskih zvez: ali jih utrjuje ali pa pospešuje ločitve, razpade družin? Ali kontracepcija spoštuje človekovo življenje od spočetja do naravne smrti? Ali splošna dostopnost do kontracepcije res omogoča večje spoštovanje ženske v družbi ali pa odpira vrata novim oblikam napadov na njeno dostojanstvo? Kakšen vpliv ima kontracepcija na prostitucijo, pornografijo, na trgovino z ženskami in otroki? Ne nazadnje, kakšne so demografske posledice za družbo, ki sprejme t. i. kontracepcijsko miselnost? To je le nekaj vprašanj, ki so bila v času oblikovanja okrožnice »v zraku« in jih je Pavel VI. naslovil na različne strokovnjake. Z njimi se je ukvarjala tudi posebna skupina na drugem vatikanskem cerkvenem zboru.

 

Odgovori na ta vprašanja so bili sicer različni, za Pavla VI. pa očitno prepričljivejši tisti, ki so bili proti kontracepciji.

Res je. Ko je papež izdal okrožnico, je omenil tudi nekatere temeljne razloge zanjo. Trdil je, da zakonci, ki pri spolnih odnosih uporabljajo kontracepcijo, ne spoštujejo same narave spolnega dejanja. Morda je za mnoge katoličane zelo težko razumeti ta razlog, ki pa je bil za papeža zelo pomemben. Gre za to, da je spolni odnos legitimen le med dvema, ki sta poročena, in ki je vedno odprt tako za ljubezen kot za novo življenje. Če zakonca s kontracepcijo omejita rodovitnostno raven spolnega odnosa, kršita naravo, t. i. načelo totalnosti spolnega dejanja. Papež tudi ugotavlja, da kontracepcija negativno vpliva na spoštovanje ženske v zakonu, saj olajšuje dejanja, ki to spoštovanje krnijo. Pri tem je posebej opozoril na zakonsko nezvestobo. Postavil si je tudi vprašanje, kako bi njegovo odločitev, če bi kot papež kontracepcijo dovolil, razumele vlade. Bal se je, da bi s pritrditvijo kontracepciji odprl vrata prisilni kontracepciji, množični sterilizaciji, ki bi jo vlade uvedle v imenu demografske politike. V tem je videl nove oblike napada na človeško dostojanstvo.

 

Ena bistvenih zahtev okrožnice je torej, naj človek ne ločuje združitvenega in roditvenega namena spolnosti, ki ju je Stvarnik povezal z naravnim zakonom. Ali taka zahteva v današnjem času, ki ga poleg široko uveljavljene kontracepcije zaznamujejo npr. umetne oploditve in ustvarjanje zarodkov v raziskovalne namene na eni strani ter na drugi izrazita seksualizacija življenja, ko je spolnost le oblika prostočasne dejavnosti, ne zveni, kot bi prišla »z drugega planeta«?!

Ko kristjani beremo okrožnico z razdalje 40 let – če smo v tem branju iskreni –, lahko vidimo, da ni »z drugega planeta«, temveč v marsičem preroška. Napovedala je stvari, ki jih leta 1968 niso mogli niti slutiti, kaj šele razumeti. Marsikaj od tega, o čemer je pisal Pavel VI., se je namreč uresničilo. Poglejmo samo vprašanje spoštovanja žensk v družbi. Ali se je v 40 letih morda okrepilo?! Če imamo pred očmi pojave prostitucije, pornografije, trgovine z ljudmi, ugotovimo, da tudi po zaslugi lahkega dostopa do kontracepcije ta »industrija« cveti, in je daleč od tega, da bi se zmanjšala. In kako je z zvestobo v odnosu med moškim in žensko, ali so ti odnosi od uveljavitve kontracepcije bolj polni spoštovanja, bolj stabilni in celostni? Sociološki podatki so jasni: število ločitev se je bistveno povečalo, več je nezvestobe, čas prvega spolnega odnosa se je spustil tako rekoč v otroštvo, zaradi dostopnosti do kontracepcije se je povečalo število spolno prenosljivih bolezni. Posebno vprašanje je tudi, ali kontracepcija pozitivno vpliva na versko življenje zakoncev? Zadržan odnos Pavla VI. do kontracepcije se je do danes izkazal za pravilnega. Osebno sicer mislim, da je za celostno presojo tega dokumenta 40 let še vedno premalo. Odpirajo se vedno novi problemi, ki jih lahko presojamo v njeni luči. Poglejmo samo Slovenijo. Smo družba, ki se sooča z izrazito demografsko zimo in kjer kot narod izumiramo. Obenem smo tudi tista država v EU, ki ima najnižje število zakonskih zvez, sklenjenih na tisoč prebivalcev. Živimo torej v družbi, ki ima izrazito negativen odnos do zakonskega življenja. Ali ni to tudi zato, ker smo zelo zgodaj sprejeli kontracepcijsko miselnost?

 

Toda ta miselnost je postala življenjska realnost. Že Pavel VI. se je sicer zavedal, da z okrožnico pred zakonce postavlja visok ideal. Ali bi se mu zaradi težke uresničljivosti, ki za marsikoga meji na neuresničljivost, Cerkev morala odreči?

Pavel VI. se je zavedal, da človek za celostno vzgojo na področju spolnosti, za odgovoren odnos do te izredno pomembne razsežnosti življenja, potrebuje ideal. Tak ideal pa ni popolna podreditev življenja spolnemu nagonu, temveč vabilo, da se človek o svoji spolnosti najprej dobro informira in jo tudi obvlada. Samo spolnost, ki jo človek obvlada, je tista spolnost, ki ga varuje pred morebitnimi zlorabami.

 

Pa vendar pripravljenosti, da bi obvladali lastno spolnost, ni niti med katoličani samimi. Okrožnica Humanae vitae je »razgalila« velik razkorak med učenjem Cerkve in delovanjem vernikov. Ob njeni 20-letnici so menda v Rimu ugotavljali, da se njenih smernic ne drži 80 odstotkov vernikov, 70 odstotkov spovednikov in kar 90 odstotkov moralnih teologov.

Res je, stvari so šle tako daleč, da so nekateri moralisti govorili kar o »katoliškem razkolu« med verniki in cerkvenim učiteljstvom, saj naj bi večina vernikov ne sprejemala nauka o kontracepciji. Vendar sem osebno mnenja, da to ne more biti razlog, da bi se Cerkev morala odpovedati svojemu stališču, temveč dodatno znamenje, da bi morali o teh vprašanjih še več premišljati in da bi morala Cerkev uporabljati nove izraze pri posredovanju svojega nauka o spolnosti. O katoliškem pogledu na kontracepcijo se tudi v Sloveniji premalo govori. Zadnji teolog, ki je o tem sistematično govoril, je bil Štefan Steiner pred skoraj 30 leti.

 

V kakšnem razmerju sta, ko govoriva o odločitvah na področju spolne morale, cerkveno učiteljstvo in posameznikova vest? Čemu naj se človek »podredi«?

Odgovor je jasen: človek mora uresničevati tiste odločitve, ki jih kot pravilne sprejme v svoji vesti. Za katoličana pa velja vabilo, naj svojo vest oblikuje po cerkvenem nauku. V konkretnih razmerah, ko tehta, ali naj uporabi kontracepcijo ali ne, si mora zastavi vprašanje, zakaj ni mogoče aplicirati naravnih metod, ki so za katoličane sprejemljive in dopustne. Zelo pomembno je, da se posameznik o tem iskreno pogovori s sozakoncem, poišče nasvet duhovnika, da ju še dodatno seznani s cerkvenim naukom in odgovori na morebitna vprašanja. Če sta tudi potem v vesti prepričana,da sta v tako skrajnem položaju, da naravnih metod ali vzdržnosti ne moreta aplicirati, se lahko »dopušča« začasna uporaba neabortivnih kontracepcijskih sredstev.

 

O kakšnih skrajnih primerih govoriva? Ali jih je mogoče predvideti?

O tem je veliko pisal prav prof. Steiner. Eden takih hipotetičnih vprašanj je: ali ima lahko zakonec spolne odnose s sozakoncem, ki želi uporabljati kontracepcijo? Zanj je bil odgovor pritrdilen. Seveda mora prepričevati sozakonca, naj kontracepcije ne uporablja več, a tudi če tega ne doseže, lahko vstopi v spolni odnos. Naslednje vprašanje: ali lahko žena uporablja kontracepcijska sredstva v zakonu z alkoholikom, ki ne more skrbeti za družino? Tudi v takem skrajnem primeru, je neabortivna kontracepcija lahko ena izmed možnosti. Naslednji primer: žena je že imela osem splavov; ali lahko zdravnik svetuje uporabo kontracepcijskih sredstev? Da, da prepreči večje zlo. Ali: žena je že trikrat imela carski rez in naslednja nosečnost bi ogrozila njeno zdravje; ali se zakonca lahko zatečeta k umetnemu uravnavanju rojstev? Da. Ali lahko žena za uravnavanje menstrualnega ciklusa uporablja neabortivna kontracepcijska sredstva? Da.

 

Menda pa tako Steinerjevo naštevanje »izjem« ni bilo prav dobro sprejeto …

Res je. Njegova razmišljanja o uporabi oziroma neuporabi kontracepcijskih sredstev na subjektivni ravni, na ravni posameznikove vesti, so naletela na kritike med nekaterimi škofi. Vsa stvar je šla potem v Rim, na Kongregacijo za nauk vere.

 

Odgovor?

Kongregacija, ki jo je tedaj vodil hrvaški kardinal Franjo Šeper, je poudarila, da je uporaba kontracepcije vedno slaba dejanje, mogoče pa je, da se človek znajde tudi v tako težkih razmerah, v t. i. perpleksnem položaju, ko mora izbirati manjše zlo. Če se v takem skrajnem položaju odloči po svoji vesti in uporabi neabortivna kontracepcijska sredstva – to pa sta kondom in diafragma, vse drugo ima abortivne učinke –, so taka dejanja manj grešna ali celo brezgrešna. Tak odgovor kongregacije za nauk vere je bil objavljen v škofijskih sporočilih v začetku 70. let prejšnjega stoletja.

 

In je veljaven še danes?

Ne poznam dokumenta, s katerim bi kongregacija preklicala ta odgovor.

 

Naštevanje hipotetičnih skrajnih primerov lahko hitro izzveni kot »propaganda« za kontracepcijo, saj obstoji nevarnost, da se ljudje v njih nekritično prepoznajo in izberejo lažjo pot izjeme namesto zahtevnejše, a etično nesporne poti.

To je res precejšnja nevarnost, zato je razumljiva previdnost Cerkve, ko govori o kontracepciji in jasno poudarja svoja načela odgovornega odnosa do spolnosti. Kristjani so povabljeni k temu, da sprejmejo nauk Cerkve, se odgovorno informirajo o vseh razlogih zanj in poučijo o naravnih metodah. Primeri, ki sem jih omenil, so v resnici zelo skrajni in izredno redki. Morebitna odločitev za začasno uporabo neabortivnih kontracepcijskih sredstev, ki jo je treba nenehno, tudi skozi spoved in globoko osebno duhovno življenje, preverjati, ne pomeni, da je to samo na sebi dobro dejanje. Uporaba kontracepcije tudi v takih okoliščinah ni pozitivna stvar.

 

Pogovarjal se je BOGOMIR ŠTEFANIČ ml.

(Objavljeno v Družini, avgust 2008)

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

 
%d bloggers like this: