Življenje je največja vrednota

  • Blog Stats

    • 15,366 hits

Kaj po splavu?

dr. Tadej Strehovec

 

V nekaterih škofijah po svetu so v zadnjih desetletjih organizirali posebne skupine za žene, može in zdravstvene delavce, ki so bili žrtve postopkov splava. Kot si lahko vsakdo predstavlja, gre za eno najbolj občutljivih področij današnje družbe, človekove zasebnosti, njegove vesti prav tako pa tudi za področje, kjer se mnogi počutijo osamljene in prizadete.

 

Da primerno osvetlimo omenjeni problem, je potrebno spregovoriti nekaj besed o psiholoških problemih, ki jih na splošno poznamo kot postabortivni sindrom. Na svetu se giblje število splavov med 40 in 80 milijoni na leto. V Sloveniji pa je bilo med leti 1979 in 2004 opravljenih najmanj 400.000 splavov (skupaj s splavi, povzročenimi v postopkih umetne oploditve in z uporabo abortivne kontracepcije). Ob spoznanju, da je žrtev splava ne samo nerojeni otrok, ki razen v izredno redkih primerih splava ne preživi, je potrebno poudariti, da so žrtve tega postopka tudi njegova starša in zdravstveni delavci. Ob prej omenjenem številu splavov v Sloveniji, lahko poudarimo, da se mnogi ljudje soočajo s psihološkimi in moralnimi posledicami splava. Nekateri želijo spomine na omenjeni dogodek potlačiti in pozabiti; drugi pa se soočijo s problemom in iščejo psihološko oz. zakramentalno pomoč. Pri vseh teh osebah (še zlasti pri ženah) pa je mogoče na splošno opaziti večje tveganje za nekatera psihološka stanja kot npr. večja nagnjenost k zasvojenosti (alkohol, tablete, droge), problemi prehranjevanja, nagnjenost k depresiji in samomorilnosti, deloholija itd.  Vsi omenjeni simptomi na poseben način vplivajo tudi na morebitno zakonsko in družinsko življenje zvezo, ki trpi zaradi izgube nerojenega otroka. Po statistiki naj bi bil v skoraj 95 odstotkov odločitev za splav vključen tudi oče nerojenega otroka. Zato omenjeni simptomi lahko prihajajo v družino s strani obeh zakoncev.

 

Mnogokrat je slišati mnenja, da postabortivni sindrom ne obstaja, da je govorjenje o njem neetično in da splav nobenega ne prizadene. Po mnenju dr. Therese Burke to ne drži. Simptomi nezdravljene travme, ki jo osebe trpijo v zasebnosti in skriti tajnosti, negativno vplivajo na njihovo življenje, samopodobo in odnose. Prinašanje svetlobe v njihov problem, posredovanje znanja in ozdravljenja, jih navdaja z novim upanjem in veseljem. Namesto občutka sramote in krivde, ljudje najdejo notranji mir in pot sprave s svojim nerojenim otrokom, negativnimi spomini, bližnjimi in Bogom. Velikokrat se žene odločajo za splav pod različnimi psihološkimi pritiski svojih bližnjih, položaja, v katerih se znajdejo ali pa zaradi nevednosti. Zato je omenjena sprava še toliko bolj pomembna pri tistem delu teh žena (ne pri vseh), kjer tovrstni spomini ostanejo in puščajo posledice.

 

Ko je govora o tem, kdo naj pomaga žrtvam postabortivnega sindroma, je potrebno poudariti, da je to zelo delikatno področje, ki zahteva ljudi z občutkom. Zato brez primerno usposobljenih strokovnjakov (duhovnikov, psihologov) ni mogoče zagotoviti primerne oskrbe za te ljudi. V nekaterih deželah imajo v ta namen ustanovljene posebne skupine za samopomoč, ki pod vodstvom duhovnika ali diakona ter psihologa skupaj vstopajo v svet travmatičnih spominov. Pri tem so poleg priprave na prejem zakramenta sprave udeleženci (možje in žene, zdravstveni delavci) povabljeni, da duhovno sprejmejo odgovornost za storjena dejanja, sprejmejo materinstvo in očetovstvo nad nerojenim otrokom, v molitvi izrečejo t.i. krst želja za svojega otroka (prošnja Bogu, da ga sprejme med svoje otroke), ga poimenujejo ter se mu v molitvi priporočajo. Marsikatera žena, oz. starši se odločijo in darujejo za sv. mašo ter se otroka ob obletnici splava še posebej spomnijo. Vse to omogoča staršem, da se na duhovni in psihološki ravni spravijo s svojim nerojenim otrokom, gredo skozi proces žalovanja in se osvobodijo negativnih posledic, ki imajo korenine v zanikanju in skrivanju. Izročitev Bogu tudi tako travmatičnega dogodka, kot je splav, je vedno pot odrešenja in osvoboditve tako za posameznike kot tudi za družbo in cerkveno skupnost. Zato je spremljanje staršev, ki se soočajo s tovrstnim problemom ter organiziranje ustrezne duhovne in psihološke podpore, edini ustrezen odgovor vseh tistih, ki nam ni vseeno omenjenega problema.

 

___________

Ali veš?

 

  • da je negativna psihološka stanja po splavu mogoče ozdraviti in olajšati s prejemom zakramenta sv. spovedi;
  • da je skupnost Rahelin vinograd v ZDA organizirala preko 1.850 večdnevnih srečanj, ki so bili namenjeni izključno parom s postabortivnimi stanji (http://www.rachelsvineyard.org/).
Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

 
%d bloggers like this: