Življenje je največja vrednota

  • Blog Stats

    • 15,366 hits

Tudi zarodek je podoba Božjega življenja

 

 Intervju je bil objavljen v reviji Sončna pesem (avgust 2008)

 

AVTOR: Matej Erjavec

 

V luči tokratne teme meseca smo na intervju povabili patra Tadeja Strehovca, s katerim smo želeli pogledati tudi na manj svetle točke medicinskega razvoja. Pater Tadej je po končani srednji šoli nadaljeval študij na fakulteti, a je začutil božji klic, da stopi na pot za Kristusom. Je dr. znanosti, moralni teolog in magister aplikativne etike, predavatelj na Teološki fakulteti in tajnik komisije Pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci. Je tudi avtor knjige Človek med zarodnimi in izvornimi celicami, ki govori o spornih raziskovanjih in ponuja širši pogled na to problematiko.

 

Ste redovnik, vendar hkrati tudi doktor znanosti in magister aplikativne etike. Kako usklajujete ti dve področji svojega delovanja?

Področje mojega osebnega dela je moralna teologija, bolj natančno bioetika. Znotraj bioetike so me najbolj nagovorila vprašanja genetike, raziskovanje človeškega dednega zapisa in raziskovanja na izvornih celicah. Res je, da se marsikdo vpraša, kako to, da se redovnik frančiškan ukvarja s takimi stvarmi, vendar, če pogledamo na področje genetike, bomo videli, da je bil eden izmed očetov te vede avguštinski duhovnik Georg Mendel. Ukvarjal se je z naravo in je proučeval zakone dedovanja. Sam kot redovnik mislim, da smo tudi mi poklicani k temu, da iščemo smisel in resnico v znanosti.

 

Kako bi torej opisali to, s čimer se ukvarjate?  

Moja specializacija je področje bioetike in znotraj te vede prav posebej etična vprašanja, ki so povezana s sodobno genetiko in raziskovanjem človeškega dednega zapisa. Danes je zelo aktualno tudi področje raziskav na izvornih celicah in tudi mediji o njih precej poročajo. Iz tega rastejo precejšnja pričakovanja, saj se obljublja velike rezultate za celotno področje medicine. Osebno sem se veliko izobraževal o teh stvareh, o njih tudi poučujem in pišem.

 

V okviru Cerkve in Cerkve na Slovenskem – obstaja kakšno telo, ki usmerjeno deluje na tem področju in pripravlja stališča cerkve glede tovrstnih zadev?

Glede teh stvari, pojavov in problemov znotraj znanosti, je Sveti sedež najbolj pristojen, da predstavi stališča vesoljne Cerkve. Konkretno to pomeni, da svoje stališče izpostavijo papež, s svojimi okrožnicami, Kongregacija za nauk vere ter Akademija za življenje, ki je posebno svetovalno telo papežu in ki vsako leto sistematično proučuje vprašanja s področja bioetike.

V Cerkvi na Slovenskem obstaja posebna skupina za bioetiko, ki vključuje tako teologe kot zdravnike in pripravi tudi kakšna stališča ali mnenja ob določenem vprašanju.

 

Če pogledamo na razvoj medicine skozi čas, se nam dozdeva, da je napredek v zadnjih 30. letih tako velik kot še nikoli. Vas to navdušuje ali vas straši?

V osnovi je na ta razvoj potrebno vsekakor gledati z navdušenjem. Če pogledamo v preteklost, lahko vidimo, da je še pred 100 leti ali celo manj, obstajala kopica bolezni, ki niso bile ozdravljive, danes pa so. Tudi odpoved posameznih organov danes ni več smrtno nevarna stvar, ampak poznamo presaditve organov kot npr. srca, ledvic, pljuč in jeter. Vseh teh dosežkov se kristjani veselimo. Ne nazadnje smo ravno kristjani tisti, ki smo se podpisali pod večino medicinskih dosežkov. Veliko  globoko vernih katoličanov in kristjanov je bilo znanstvenikov, ki so s svojim delom pripomogli k napredku na tem področju. Vendar pa je ob tem silnem medicinskem razvoju potrebno poudariti, da smo kristjani zavezani nekaterim temeljnim načelom, kot npr. spoštovanje človeškega življenja od spočetja do naravne smrti. Vsaka oblika medicinskega razvoja naj bi bila zavezana temu načelu. V kolikor medicinski razvoj tega načela ne »živi«, povzroča tudi nekatere etične pomisleke.

 

Večji napredek verjetno zahteva tudi večji nadzor. Kateri bi bili ključni segmenti, kjer se ne bi smelo prepustiti svobodne volje znanstvenikom oz. kje so najbolj pereči problemi danes?

Izpostavil bi posebej dve področji. Prvo je področje raziskovanja na izvornih celicah. Temeljno vprašanje ob tem je, ali naj katoliška in nasploh vsa družba, podpira ustvarjanje in uničenje človeških zarodkov za izvajanje tovrstnih raziskav. Za pridobivanje zarodkovnih izvornih celic je potrebno uničiti številne zarodke, kar je za nas katoličane seveda problematično. Vprašanje seveda je, ali je smiselno podpreti takšne raziskave, ki vključujejo uničenje človeških življenj. Ta raziskovanja predstavljajo silno dilemo, saj bo lahko določen kristjan pred odločitvijo, ali naj sprejme takšno terapijo, ki temelji na takšnih problematičnih temeljih, ali pa naj se sooči s svojo smrtjo. Na tem področju je potrebno stalno opozarjanje na pravice nerojenih otrok.

Drugo pomembno področje je evtanazija. Evropa se čedalje bolj srečuje s staranjem prebivalstva in ta starejše populacija predstavljajo čedalje večje finančno in socialno breme. Potrebno je plačevati zdravljenja, zavarovalnice imajo velike izdatke s starejšimi, pokojnine so veliko breme državnih blaganj in tako se pojavlja več zahtev po uzakonitvi evtanazije. Tudi v Sloveniji smo priča temu pojavu, z namenom, da bi prihranili finančna sredstva pri vzdrževanju in negi teh ljudi.

 

Prav zaradi te vloge Cerkve, ki opominja in sporoča, da so zarodki že ljudje, jo mnogi kritizirajo, da zavira znanost in napredek. Kako odgovoriti na te očitke?

Mnogokrat smo bili priča tem očitkom Cerkvi, da s svojim moraliziranjem vzbuja slabo vest in predvsem zavira medicinski razvoj, vendar temu ni tako. Če pogledamo delovanje Svetega sedeža, lahko vidimo, da se angažira na tem področju in organizira odmevne mednarodne konference. Prav tako Cerkev izraža podporo tistim raziskavam na izvornih celicah, ki temeljijo na odraslih izvornih celicah. To so celice, ki se vzamejo iz odraslega človeka in ki jih specializiramo v želeno tkivo. Pri tem ni potrebno uničevati človeških zarodkov. Ob tem je nujno povedati, da se je uporaba odraslih izvornih celic v medicini  že izkazala kot uspešna in varna. V primeru zarodkovnih izvornih celic pa velja, da nimamo še nobene terapije, ki bi bila varne za človeka, saj se vse tovrstne celice in tako pridobljena tkiva hitro spremenijo v rakaste celice in izzovejo imunski odgovor.

 

Katoliška Cerkev jasno stoji na svojih stališčih in brani pravice zarodkov, ki je življenje in predstavlja človeka. Kako  pa je z drugimi religijami, kakšna stališča zavzemajo?

Na področju izvornih celic je Katoliška Cerkev ena redkih religij, ki nasprotuje raziskavam na teh celicah, ki se pridobijo iz zarodkov. Razlog je v prepričanju, da je človeški zarodek že človeško bitje in oseba s pravico do življenja. Druge religije kot npr. islam, budizem, hinduizem pa tudi protestantizem v uničevanju zarodkov ne vidijo nobenega problema. Zanje človeški zarodek še ni življenje. Zanimivo v teh religijah je tudi, da ko pride do govora o npr. zarodkovnih izvornih celicah, te še nimajo izdelanega stališča ali pa tovrstne raziskave podpirajo. Katoliška Cerkev je tako bolj ali manj osamljen preroški glas sredi te znanosti, ki pa ni zanemarljiv.

 

Veliko raziskav in metod dela prestopi mejo moralnosti in etičnosti. Kako torej na tem področju definirati pojem etike in kaj je še etično in kaj ne?

Eden osnovnih principov za govor o etiki na področju raziskovanja je človeško življenje. Za nas katoličane ima človeško življenje edinstveno mesto, ki je povezan z vero, da je vsako človeško življenje (tudi nerojeno) podoba božjega življenja. Zato je vsako življenje nedotakljivo ter vir spoštovanja. Tudi ni etično sprejemljivo žrtvovati človeška življenja ne glede na še tako plemenit (raziskovalni) cilj.

 

Dosežek medicine je viden tudi na možnosti umetnega oplojevanja pri parih, ki se soočajo z neplodnostjo. Kako vi gledate na to področje?

Konec julija smo obhajali 30. obletnico rojstva prvega otroka spočetega zunaj materinega telesa, torej v epruveti. Gre za Louise Brown, ki je torej stara 30. let in ima že svojega otroka. To področje umetne oploditve je za nas katoličane problematično. Zakaj? Postopki umetne oploditve se zdijo, da so v korist človeškega življenja, je resnica ta, da je v Sloveniji – po statistiki – potrebno žrtvovati 16 človeških zarodkov, da se lahko rodi en otrok. In to je glavni problem. Ti postopki ne spoštujejo človeškega življenja.

Druga etična razsežnost te tematike predstavlja dejstvo, da ima vsak človek pravico, da je spočet na naraven način in to v telesu svoje biološke matere. V primeru umetne oploditve pa je kršeno tudi to temeljno načelo. Tako je po katoliškem prepričanju dostojanstvo teh otrok prizadeto oz. ranjeno. Seveda to ne pomeni, da ti otroci ne morejo biti krščeni, saj jih Cerkev z veseljem sprejema.

Tretji pomemben vidik pa je ta, da niso vsi postopki umetne oploditve etično problematični. Izmed vseh postopkov umetne oploditve velja omeniti homologno umetno inseminacijo, ki predstavlja vnos moških spolnih celic v žensko telo. Gre za tisto metodo umetne oploditve, ki je za nas katoličane dopuščena. Obstajajo celo katoliške klinike, ki na ta način zdravijo neplodnost.

 

Zasledil sem, da vodite tudi zakonsko skupino, ki je namenjena izključno neplodnim zakonskim parom. Kako poteka dinamika skupine in katera so najpogostejša vprašanja ali strahovi?

V tej skupini gre za zakonce, ki se soočajo verjetno z eno izmed najhujših življenjskih stisk, to je neplodnostjo. Večina izmed njih je šla skozi več preiskav kot tudi skozi postopke homologne umetne osemenitve. So se pa ti zakonski pari zavestno ustavili pred umetno oploditvijo v epruveti. Ustavili so se predvsem iz etičnih razlogov. Za te zakonce, ki ne morejo imeti svojih otrok, je temeljno vprašanje, kako naj si osmislijo svoje zakonsko življenje brez otrok. Takšna osmislitev ni vedno enostavna. Velikokrat  so v svojih družinah in okolici osamljeni, nerazumljeni ter celo deležni obsodbe in predsodkov. Zato ti zakonci preko molitve, pogovorov, premišljevanja Svetega pisma skušajo najti globljo kvaliteto svojemu življenju. Ta zakonska skupina je za te zakonce neprecenljiva, saj nudi pomembno oporo na tej težki življenjski poti.

 

Če zaključiva s pogledom v prihodnost. Se moramo bati prihodnosti?

Na takšna vprašanja je potrebno pogledati z veliko mero realizma. Znanstvenega razvoja se ne da ustaviti, tudi če je še tako sporen. Mogoče pa ga je obogatiti z vrednotami in smislom. Zato je potrebno poudarjati etične vidike in tudi skozi oči etike ocenjevati posamezne raziskave. Takšno presojanje znanosti in družbi preprečuje, da bi se znašli v problemih in stiskah. Prav tako sem prepričan, da se bodo etični problemi še pogosteje pojavljali, zato moramo biti katoličani dobro izobraženi tudi o teh stvareh. Povabljeni smo, da svoja stališča jasno in argumentirano izrazimo na delovnem mestu kot tudi v svoji okolici.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

 
%d bloggers like this: